Nagradni natečaj: Kolumna

Znanje & učenje | Ponedeljek, 18.04.2016 | MC Ajdovščina

Ob dnevu mladinske literature smo tudi tokrat v MC Hiša mladih pripravili literarni natečaj. Tokrat smo iskali najboljše mlade kolumniste in jih tudi dobili. Zmagovalka našega nagradnega natečaja je postala Monika Bukovec. Vabljeni k branju prispelih del.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Rezultati nagradnega natečaja za naj kolumno:

1. mesto - Monika Bukovec // Spoštovanje. Kaj je že to?

2. mesto - Patricija Kreševec // Zakaj beremo

3. mesto - Aleš Jelenko // Razbijanje vzorcev

V natečaju so sodelovali tudi učenci osnovne šole, med njimi pa smo prav tako razglasili tri najboljše:

1. mesto - Lea Vales

2. mesto - Žana Žgavec

3. mesto - Jetlire Bytygi


Objavljamo nagrajena dela:

Monika Bukovec - Spoštovanje. Kaj je že to?

Danes vsi na veliko govorijo o spoštovanju. Sama imam občutek, da le na veliko blefirajo, saj človeka, ki bi se striktno držal pojma spoštovanja v vseh pogledih verjetno ni. Najprej kot prvo se omenja spoštovanje staršev. Torej, otrok, ki spoštuje svoje starše je dober otrok. Ta otrok je priden, ubogljiv in v trgovini neprizadeto hodi mimo luksuznih plastik fantastik igrač, ustvarjenih z vesoljsko domišljijo oblikovalcev. Ta otrok le tiho vpraša mamico, ali bi mogoče lahko dobil le majhno poceni plastično figurico, ki nezanimiva za ostale sončke leži nekje zadaj, pozabljena za barvasto plastično ropotijo. In ko ga mama resno pogleda in se odpravi h blagajni, da bi plačala nekaj osnovnih stvari, da bo lahko doma spekla kruh ter naredila rezance in mlince, otrok neprizadeto, kakor da ni nič odide za njo. Poznate to zgodbo? Jaz ne, tale zgodbica je staromodna, neresnična, dolgočasna fantazijska drama v enem dejanju, ki se že dolgo ni zgodila. Zato pa je oskarja vredna filmska predstava po resnični zgodbi, ki jo razvajeni sonček občasno uprizori v trgovini, toliko bolj zanimiva za ogled. Lahko obsega več dejanj, v katerih glavni igralec pokaže vse sposobnosti igranja, od prigovarjanja, prepričevanja, kričanja, metanja po tleh, jokanja in na koncu smehljanja, ko dobi govorečega psa, ki bo doma naslednjih sedem let pozabljen ležal nekje pod posteljo, dokler ne bo pristal v rumenem ekološkem otoku. Hvala bogu, lahko tukaj zanemarimo vsaj občutke osamljenega govorečega psa, zato pa ne moremo mimo, da ne bi opazili nespoštovanja in izvirnih, sramotnih izsiljevalskih tehnik, s katerimi majhen sonček daljinsko upravlja s svojimi preobremenjenimi starši.

Pogosta peroča tema je tudi spoštovanje do hrane. Povprečna oseba, ki ima dovolj sredstev za preživljanje,v svojem življenju, kjer mu nič ne manjka, pogosto pozablja na spoštljiv odnos do hrane. Vsi mogoči svetovalci govorijo o načrtovanju nakupov in sestavljanju jedilnikov za celotni teden, z namenom, da se zavrže čim manj živil. Vse to je lepo in prav, vendar se le malo ljudi korenito drži tega. Mogoče so tega še najbolj vajeni naši stari starši, ki so doživeli grozote druge svetovne vojne, med katero naj bi v Nemčiji v nekaterih predelih izkoreninili ves regrat. Pomanjkanje, pa kakorkoli kruto se sliši, rodi potrebo po spreminjanju nekega vzorca. Vesela sem, da se tudi v Sloveniji dogaja nekaj novega glede tega. Počasi se prebujamo! Lep vzgled vsem je lahko gostinec, ki se je odločil, da presežke hrane, ki mu vsaki dan ostanejo od malic podari. Čestitke! Prav tako lepa gesta je humanitarni projekt, kjer lahko v Ljudski kuhinji socialno ogroženi ljudje dobijo kosilo za 50 centov, ostali gostje pa s plačilom kosila za nekaj evrov omogočajo nadaljevanje te zgodbe. Hrano pred pretečenim rokom uporabe podarijo nekatere trgovine in tako povežejo med seboj spoštovanje do hrane in spoštovanje do sočloveka, ki je v življenjski stiski. Kljub lepemu primeru pa spoštovanje do sočloveka ni zmeraj samoumevno. V kolikor si povprečnež, ki se ne oblači v oblačila dragih blagovnih znamk in imaš namesto dragega avtomobila v lasti staro, skromno kripo, ki ti mesec dni pred tehničnim pregledom povzroča nespečnost in glavobole, je spoštovanje do tebe približno devetstoštirinajsta stvar, na katero bo neka »nadpovprečnica« pomislila ob tebi.

Tvojo duševno, duhovno in še ne vem kakšno lepoto, bo spregledala z dvignjenim nosom, natančno pri sebi določila cene tvojih v akciji kupljenih oblačil in te vprašala ali si torbico dobila na Karitasu. Duhovit odgovor zrele oseba, ki pozna svoje prave vrednote bo, da so mu tam podarili cele ene spodnje hlače, ki jih ni nihče hotel. V ozadju pa bo Klemen Klemen prepeval en star komad, z malce nespodobnim naslovom. Spoštovanje vrednot? Kaj sploh so najpomembnejše vrednote? Je to nov avto, moderno stanovanje, tedenska tip top frizura in manikira, draga, čeprav neudobna oblačila, da ne začnem o čevljih...? Postaneš zato boljši človek? Ne. Boš deležen več spoštovanja? Morda, ampak ali ti bo to kaj pomenilo, ko bodo ljudje občudovali tvoj nov avto ali drage kavbojke, ti sam, tvoj jaz pa bo deležen pozornosti na nivoju ovenele lončnice? Da ne zajadram preveč vstran in si ne nakopljem sovraštva vseh premalo cenjenih žensk in prezira spregledanih moških, moram omeniti še spoštovanje v partnerskem odnosu. Kot že vsi ptički, ki so se prebudili pojejo, je spoštovanje osnova za odnos. Edinstveno moško bitje, ki je v partnerskem odnosu z žensko, si želi biti sprejet takšen kakršen je, ne glede na to ali zna popraviti pasjo hišico ali speči jajca. Načrtovane poskuse spreminjanje njega čuti kakor naklepen, podel poskus umora njegovega ponosa, čemu se z vsemi štirimi upira in strelja s pikrimi pripombami, ki pripeljejo do konflikta. Njegov ponos je začasno odrešen, saj se ženska posveti ostrim besedam, ki jih pojmuje kakor kot pomanjkanje ljubezni in nespoštovanje. Kako rešiti takšne ali drugačne težave lahko rečem le, da smo v iskanju popolnosti nezadovoljni z včerajšnjim dnem, preobremenjeni zaradi današnjega in živčni zaradi jutrišnjega.

Tako kakor sta si ženska in moški v nekaterih pogledih različna ter se morata prilagoditi, so nekateri ljudje še bolj drugačni. Banalno je, kako nekatere ljudi različnost odbija ali jih plaši. Kaj je tako strašnega, če je natakar, ki dela v lokalu gej? Se bojite pri njem naročiti kavo, da se ne bi nalezli gejevstva? In kaj je tako groznega, če bi nekaj otrok iz revnih predelov Afrike ali Azije, kjer jim je usojena le hitra smrt zaradi lakote, bolezni ali prostitucije posvojili geji ali lejzbike? Aha, saj res, to se ne spodobi, to je Evropa. Če bodo pa v Afriki od lakote umrli, ja kaj pa hočeš, se na da pomagati. Afrika pač.

Tudi sama sem se v iskanju sebe kakšna tri leta obdajala s črno barvo in mogoče za pikico izpadala, za kar sem bila deležna nekaterih predsodkov in nespoštovanja. Zatrdno tudi vem, da mi je ta črna oprava za približno dve oceni znižala končno oceno pri enem izmed predmetov. Krivico sem dokazala z odlično oceno na maturi, profesorica me je prvič v štirih letih drugače pogledala, ampak ni priznala resnice. Ne vem, morda se sedaj mladi uporniki zaradi vsesplošnega strahu pred migranti pri pouku počutijo kaj bolj sprejete. Pa lep pozdrav profesorici!

Patricija Kreševec - Zakaj beremo.

Beremo vsak dan. Beremo, da bi izvedeli, kaj vsebuje ploščica čokolade, kdaj se odpre trgovina, kakšno bo vreme. Za takšno branje ni potrebno posebno naprezanje. Navadno to podzavestno počne vsak pismeni človek. Toda zakaj se ljudje odločijo brati knjigo s 400 stranmi tako rekoč po nepotrebnem? Nekaterih ljudi branje enostavno ne zanima in morda jih tudi nikoli ne bo. Razlog za to je lahko pomanjkanje potrpljenja ali prostega časa, pa tudi prepričanje, da je branje dolgočasna aktivnost za dolgočasne ljudi. Človeka, ki ga knjige ne zanimajo, ne moremo prisiliti k branju. Zlasti ne s knjigami, ki jih v šoli beremo za domače branje. V tem ne vidim velikega problema, saj branje navsezadnje ni za kogarkoli. A res je, da tisti, ki v roke še niso vzeli nobene knjige, veliko zamujajo. Intelektualci radi rečejo, da preberejo vse, kar dobijo v roke. Govori se, da je tako tudi najpametneje. Toda ne verjamem, da je na svetu človek, ki je zmožen brati karkoli.

Dejstvo je, da beremo to, kar nas zanima. Ko smo prisiljeni nekaj prebrati, navadno za šolo, se tega s težavo lotimo, ne sledimo podrobnostim, mešamo imena književnih oseb in z očmi letimo čez strani, upajoč, da bo knjige kmalu konec. Da lahko rečemo, da smo knjigo prebrali. Toda, ali smo jo res? Brati ne pomeni zgolj preletavati črk in z njimi tvoriti besed, temveč tudi razumeti in slediti temu, kar beremo. Se v branje vživeti. Po mojem mnenju zares beremo le takrat, ko se tega lotimo iz lastne volje. Pomembno je tudi naslednje: če beremo le to, kar berejo drugi, tudi razmišljamo le tako kot drugi. Razumeti moramo, da vsaka knjiga predstavlja avtorjev pogled na svet. Pogledi pa se med ljudmi močno razlikujejo. Šele pred kratkim sem spoznala, da knjiga ne more biti dobra le zato, ker jo že leta vsi berejo in hvalijo. Pomembno je, da beremo različno literaturo ljudi iz vsega sveta. Pomembno je, da si lastno mnenje o življenju oblikujemo tako, da nanj zremo iz več vidikov. In pomembno je, da svoje mnenje zastopamo ter da smo zmožni kritizirati delo, ki morda že stoletja velja za vrhunec literarnega ustvarjanja, če čutimo potrebo po tem.

Branje je nekaj, kar vsak posameznik dojema drugače. Verniki sveto knjigo vidijo kot pot do božje resnice, v renesansi je brati pomenilo odkrivati samega sebe, v razsvetljenstvu verjeti v razum in napredek, v času reformacije so bile knjige pripomoček za socialno preobrazbo, dandanes pa nam služijo predvsem kot način pridobivanja novih informacij in preživljanja prostega časa. Veliko ljudi pa je branje videlo kot nekaj nepotrebnega ali celo kot zlo. Nekaterim ljudem, navadno sužnjem, je bilo brati prepovedano. Torej so ljudje že od nekdaj vedeli, da je branje nekaj posebnega, nekaj, kar ne sme priti v roke komurkoli. Zavedali so se, da se z branjem učimo. Še več, branje v ljudeh lahko vzbudi upanje, jih spravi k razmišljanju. Svetovnemu voditelju pa nič ne predstavlja tolikšne nevarnosti kot izobraženi in misleči človek. V preteklosti je pogosto vladala cenzura, ki je branje in posledično učenje ter razmišljanje preprečevala. Nekatere knjige so bile označene kot »nevarne« in tako prepovedane. Na misel mi prideta knjigi Trpljenje mladega Wertherja, zaradi katere je v 18. stoletju veliko najstnikov storilo samomor, in Mein kampf (Moj boj), v kateri je Adolf Hitler predstavil svoje kruto razmišljanje. Knjigi sta bili prepovedani, da ljudje iz njiju ne bi dobivali nikakršnih idej za nemoralno ravnanje. Po človeški logiki bo vse v redu, če se pretvarjamo, da knjigi nista nikoli obstajali. Sama sem drugačnega mnenja. Časi so zdaj nekoliko drugačni. Mar kot izobraženi ljudje nismo sposobni knjige prebrati, videti napak v avtorjevem mišljenju ter se naučiti teh napak preprečiti v bodočnosti? Mar nismo sposobni obdržati mirne krvi in se zavedati, da je zgodba le zgodba, četudi smo se vanjo močno vživeli?

Pomembno je, da knjig ne prepovedujemo. Vedno se lahko iz njih marsikaj naučimo. V sporne knjige je pametno priložiti opozorilo o vsebini, a cenzura ni odgovor. Ray Bradbury v svoji knjigi Fahrenheit 451 predstavi nevarnost cenzure. V zgodbi je branje prepovedano. Gasilci so zadolženi, da knjige in domove, v katerih so skrite, zažgejo. Gasilec Guy Montag začne dvomiti v svojo službo in doma skriva ukradene knjige. Ko ga žena izda, je prisiljen zažgati lastni dom. Pobegne iz mesta in spozna skupino izgnancev, ki verjamejo, da so knjige ključnega pomena za preživetje v prihodnosti. Razložijo mu, da je človeški rod kot feniks, ognjena ptica, ki se po smrti ponovno rodi iz pepela. Ljudje bomo vedno ponavljali svoje napake. Pomembno je, da te napake zabeležimo v knjigah, te knjige pa prebiramo in se naučimo bolje ravnati. Današnji pogled na branje ima korenine v obdobju romantike, saj mnogim predstavlja beg pred stvarnostjo. Ko beremo, ko zares beremo, se znajdemo v čisto novem svetu, v katerem se lahko izgubimo in pozabimo na skrbi.

Opažam pa, da branje kot način bega vidijo predvsem otroci in mladostniki. Odraslim predstavlja način učenja in kratkočasenja. Mnogi ne pomislijo na to, da njihov pogled ni edini in pravi. Ko se z odraslo osebo pogovarjam o knjigah, me navadno vpraša, katera zvrst mi je najbolj pri srcu. Povem ji, da obožujem fantazijske knjige, nakar ta oseba izjavi: "A, tako," in mi ne zastavlja nadaljnjih vprašanj, kot da je pravkar izgubila vse spoštovanje do mene. Zdi se, da večina odraslih fantazijske knjige vidi kot navadne izmišljotine za otroke, iz katerih se ne moremo ničesar naučiti in tako niso nič več kot tratenje časa. A prav fantazija je tista zvrst, v kateri se človek najlažje (in navadno najraje) izgubi. Je ultimativna oblika bega pred stvarnostjo. Tako lepo se je vživeti v zgodbo, ki se dogaja v drugem svetu, in iskati osebe, s katerimi se lahko poistovetimo. Prav fantazijska zbirka je bila tista, ki me je v otroštvu najbolj zaznamovala. Gre za otroško zbirko Guardians of Ga'Hoole (Varuhi Ga'Hoola), ki obsega 15 knjig in govori o sovah, ki razmišljajo, berejo, se borijo med seboj in na splošno ravnajo tako kot ljudje. Je prva zbirka, ki sem jo prebrala v angleščini. V slovenščino je bila namreč prevedena le prva knjiga, jaz pa sem si močno želela izvedeti, kako se zgodba nadaljuje. Iz knjig sem pridobila ogromno besedišča in dejstev o sovah ter si z njimi oblikovala izjemno pozitivno mnenje o intuiciji in sanjah. Knjige prav tako obravnavajo cenzuro, tiranijo in moč posameznika. In kdo pravi, da se iz takih knjig ne moremo ničesar naučiti?

Zakaj torej beremo? Beremo zato, da se učimo in nadgrajujemo svoje znanje, da se učimo o mnenjih in pogledih na svet najrazličnejših ljudi, da se učimo o svoji preteklosti in tako ne ponavljamo napak, da za trenutek ali dva zbežimo od stvarnosti in se izgubimo v namišljenem svetu, navsezadnje pa beremo tudi zato, da vemo, da nismo sami.

Aleš Jelenko - Razbijanje vzorcev

»Zdrav razum je sklop predsodkov, ki smo si jih nabrali do osemnajstega leta.« (Albert Einstein)

Področje etike in morale (mores se etimološko nanaša tudi na navade) je področje sivine; ne pokriva ga pravno-formalni okvir, saj se nahaja izven njega. Zato ga je nemogoče povsem obvladovati, razumeti ali predvidevati; je kot zrak – ne moreš ga prijeti. Jankelevitch gre celo stopničko dalje in pravi, da je »morala težko doumljiva, ker je ne meneč se za prostorsko alternativo /znotraj – zunaj/ hkrati vsebujoča in vsebovana in ker njenega položaja posledično ni moč ne ugotoviti in ne določiti, še bolj pa zato, ker je hkrati večznačna in enoznačna.« In prav to polje sivine ter nedoumljivosti nas že od nekdaj nagovarja. Z njim so se ukvarjali največji umi svojega časa (Homer, Pitagora, Aristotel, Sokrat, Platon pa kasneje tudi Freud in Nietzsche).

Na nekatera vprašanja so lahko odgovorili, večina pa je ostala odprtih. In tako se še danes sprašujemo kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo, kdaj (ne)etičnost zaide v polje (ne)zakonitosti, itd. In jasno – kakšen vpliv ima na ustvarjalnost? Ga sploh ima? Dejstvo je, da se še vedno premalo razmišlja o dobrem in zlem. To je (bila) namreč vselej (pre)nevarna zadeva. Bog, vest, institucije (policija, sodstvo, RKC ipd.) niso nikoli dovoljevali in še danes ne dovoljujejo pristranskosti. O morali se, kot tudi o vseh naštetih »avtoritetah«, ne sme govoriti ali razmišljati. Lahko se le posluša. Avtoritete se ne sme kritizirati; kritiziranje morale je zato nepredstavljivo. A vendar, je vse tako črno-belo? Tako pozitivno? Ali obstajajo tudi kakšni negativni vplivi? Še posebej na kreativno sfero? Ljudje smo vpeti v ti. kolesnice pravil. Gre za globoko vsajene vzorce mišljenja, navade, moralne nazore, ki jih pogosto zamenjujemo za resnico. Pravila sicer niso vedno nekaj slabega.

Podobna so cesti; če želite tja kamor cesta vodi, so odlična. Toda obstajajo kraji, ki nimajo direktne infrastrukturne povezave. Do njih lahko pridemo le, če iz ceste zavijemo na pešpot, kar pa je zelo težko, saj smo nezavedno pod vplivom družbenih norm, ki se jih niti ne zavedamo. In tukaj trčimo ob naš domišljijski zid, ki ni nič drugega, kot sklop predsodkov, preko katerih, zaradi družbene vpetosti in etične kletke, ne vidimo. Ni naključje, da so otroci odlični inovatorji; izmišljajo si fantastične rešitve, ki pogosto presenetijo tudi nas – odrasle. In to zgolj zato, ker se ne ustrašijo ovir. Ker jih ne vidijo. Ker jih nimajo. Naša sposobnost kreativnega ustvarjanja (in kršenja pravil) pa se zmanjša, ker smo vzgojeni tako, da jih spoštujemo – govorimo o ti. črednem nagonu. Einstein je krasen primer »vzornega« kršilca pravil; zavračal je akademske protokole (zaradi česar si je profesuro na univerzi pridobil šele v zrelih letih), odrekel se je svojemu nemškemu državljanstvu in postal človek brez domovine, itd. Brez težav je kršil etične okvirje in uhojene navade. Njegova predstava, da jezdi na svetlobnem žarku, mu je omogočila prepoznati in prekršiti najpomembnejše pravilo, ki je vsem preostalim znanstvenikom preprečevalo spoznanje relativnosti. Vse to torej pomeni, da nas sklop družbenih navad, predsodkov in moralnih ovir omejuje v svobodnem delovanju ter izražanju. Konservativna etična kletka nas, kot družbo, bistveno zaznamuje; težave imamo s sprejemanjem istospolnih (strah pred drugačnostjo), razumevanjem sodobne družine in splava (ostanki zgodovinske in religijske platforme), vprašanjem begunske krize (ki ni nič drugega, kot strah pred neznanim – predsodek; posledično pa to privede do rasne in verske diskriminacije) in nenazadnje tudi z sodobno umetniško produkcijo – ludistično in hermetično poezijo (ki je zaradi naučenih vzorcev ne razumemo), abstraktnim slikarstvom (v katerem, zaradi pomanjkanja domišljije, ne vidimo nič) ter post-moderno arhitekturo (ki jo tako stežka sprejemamo, ker se upira nostalgičnemu).

Se še sprašujemo zakaj? Seveda bi bilo nerazumljivo trditi, da običaji, navade in etična pravila niso pomembna, če ne celo koristna (do določene mere). Z njimi se ohranja zgodovinsko sporočilo. Preko njih se razvijamo in ustvarjamo izkušnje. Kot narod. Kot človeštvo. A treba je prepoznati tiste nepotrebne izkušnje, ki nas ovirajo, hromijo in vlečejo nazaj. Tiste, ki ustavljajo razvoj in uničujejo domišljijo. Kajti vemo, da »je domišljija pomembnejša od znanja.« Brez domišljije (in posledično kreative) nas ni. In če so pravila in navade dinamične/premakljive, to pomeni tudi, da so subjektivne – odvisne od vsakega posameznika. Mogoče jih je korigirati, spreminjati, ipd., kar govori v prid teoriji, da splošnih družbenih norm preprosto ni. In res; kar je za nekoga moralno sporno, je za nekoga drugega lahko stvar svobodne odločitve.

Tukaj pridejo na vrsto raziskovalci, umetniki (pisatelji, slikarji, glasbeniki, arhitekti …), znanstveniki in misleci. Kdo drug bo sposoben izstopa iz konservativne kletke v polje suverenosti, če ne ravno ljudje, ki imajo težnjo po kulturnem udejstvovanju? Umetniki morajo stvari videti polneje, močneje in širše, če želijo soustvarjati družbo prihodnosti. Zato je lepota za umetnika vedno zunaj redov in klasičnih okvirjev. In za delovanje »motorja« v sferi kreativnosti in ustvarjalnosti je potrebna ključna sestavina – domišljija (in implementacija njene moči v resničnem življenju, klub vsem etično-moralnim oviram ali običajem družbenega okolja). Gre za ti. razbijanje vzorcev; hojo po območju sivega, ki bo vselej naletelo na neodobravanje družbene večine (vtisnjenost vzorcev in navad je pač prevelika). A vendar: stanje skrajne senzibilnosti, širokega vidnega spektra in izstopa iz kletke omogoča fantastičen barvni spekter možnosti in novo dojemanje sveta okoli sebe.

OSNOVNOŠOLCI:

Lea Vales - O življenju

V bistvu sploh ne vem, kaj je življenje. Živimo ga mi, rastline in živali, to mi je jasno. Ker dandanes obstaja internet in, ker vse ve, sem poguglala, kaj pomeni beseda življenje. Dobila sem 14.700.000 zadetkov. Res veliko, sem si mislila, zato sem šla besedo življenje vtipkat še v Slovar slovenskega knjižnega jezika, kjer sem dobila razlago: “pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja''. A kaj v resnici je življenje? Kar nisem mogla nehati raziskovati. Wikipedija bo odgovorila na vsa vprašanja, sem si mislila. Dobila sem skoraj enak odgovor: “Življênje je stanje, po katerem se organizmi razlikujejo od neorganskih teles, tj. ne-življenja in mrtvih organizmov. Kaže se z rastjo, ki jo omogoča presnova, razmnoževanjem in zmožnostjo prilagajanja na okolje s spremembami od znotraj. Fizikalna značilnost življenja je, da se hrani z negativno entropijo''. Vsaj še dve uri sem brskala po internetu. Kaj nam pa daje življenje, iz česa pride življenje, iz česa se razvije? Ne moremo samo živeti, v cerkvi opevajo dušo …

Je duša življenje? Šla sem poguglat, kaj pomeni duša. Izvedela sem, da je to neka psihična, netelesna stvar, ki jo v vsaki veri drugače razumejo. Vsak človek ima svoje življenje, na katerega ne more nihče in nič vplivati. Tako vsaj mislim. Nekateri pa nočejo živeti. Ker se jim na svetu ne godi najbolje. Saj se nikomur ne more ves čas dobro goditi, tudi najbogatejšim ne in tudi tistim, ki imajo srečo vedno v žepu, in mi si mislimo, da so najsrečnejši ljudje na svetu. Morda pa to ni res, morda pa imajo probleme v službi, s prijatelji in še kje. Res so srečni na tem področju, imajo pa tudi druge probleme. Nekateri nimajo službe in ne sreče, pa imajo družino, ki jih ima rada, in še vedno mislijo, da so najbolj nesrečni na svetu. Vsi bi radi na polno izkoristili življenje s stvarmi, ki jih radi počnejo in nočejo zapravljati dragocenega časa. Zato ne vem, zakaj nas odrasli silijo delati stvari, s katerimi nočemo tratiti svojega časa. In pravijo, da je življenje kratko, res je, vsak čas, vsako sekundo lahko umremo, zato res ne smemo tratiti dragocenega časa za bedne stvari. Recimo, meni sta odveč fizika in kemija, malo pa tudi tehnika in tehnologija. Le zakaj bom v življenju morala vedeti, kakšne dele ima motor?

Nikoli ne veš, kdaj bo konec tvojega življenja, to je res, ker ob vsaki priložnosti lahko umreš. Nekateri se strašno bojijo za tvoje življenje, kot recimo starši. Ne pustijo ti nekam samega, ker se bojijo zate in za tvoje življenje. Kakor fraza življenje je kratko, tako resnična je tudi ta življenje visi na nitki. V šoli pa slišiš koga reči:« Najraje bi umrl!« Kaj pa naj si o tem mislim! No, res, da iz človeka govori le ta obup ali negotovost, a lahko bi to nekdo mislil resno. Zato nekateri naredijo samomor, ker so čisto na tleh in nimajo za kaj živeti. Res tudi jaz včasih pomislim, kako bi bilo, če bi umrla ali če ne bi. Kaj pa vem, želim si živeti.

Žana Žgavec - Razmišljam

Prihodnost ... zamegljena, nevidna slika trenutkov, ki se niso še zgodili in ki se bližajo z veliko hitrostjo, z vsakim trenutkom so bližje. Pričakovana, presenetljiva, nenačrtovana, nepredstavljiva, nepredvidljiva. Le kaj se bo zgodilo v naslednji sekundi, minuti, uri, dnevu, tednu, mesecu ali letu? Vsi nestrpno pričakujemo svojo prihodnost, sprašujemo se, kaj nam bo prinesla, in ali bomo dogodke lahko obrnili sebi v prid, kakšne odločitve bomo morali sprejeti, in ali se bomo odločili pravilno. Radi bi vsaj za trenutek izvedeli posledice naših odločitev v prihodnosti, da bi nam to pomagali v sedanjosti, saj se vsak kdaj znajde na razpotju in ne ve, kam naprej, kam zaviti, kako nadaljevati. Vsak otrok sanjari o svoji prihodnosti, večina deklet želi pri rosnih letih postati princesa ali balerina, veliko fantov se zgleduje po gasilcih ali policistih. Sčasoma se sanje velikokrat spremenijo v frizerja, igralca, veterinarja, športnika ali prodajalca, šele od tu naprej pa se počasi, a vztrajno spreminjajo v bodoči poklic.

Mnogi preživijo veliko časa premišljujoč o prihodnosti ali preteklosti. Drugi pravijo, da moramo živeti v sedanjosti, prihodnost še pride, preteklosti ne moremo spremeniti. Jaz pa menim, da o preteklosti moramo razmišljati, ker jo lahko spremenimo. Če bomo priložnost zamudili, bo tedanja prihodnost postala preteklost. Takrat je ne bomo mogli spremeniti, takrat bo prepozno za ukrepanje. Vsem sta dobro znana reka »nikoli ni prepozno« in » priložnost zamujena, vrne se nobena«. Sprašujemo se, kateri od rekov drži.

Mogoče sta pravilna celo oba, preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa se s posledicami sprijaznimo ter ugotovimo, kako jih izboljšati in popraviti. Tako najboljši in najuspešnejši ljudje niso tisti, ki se nikoli ne zmotijo in delajo napak, ampak tisti, ki se jih naučijo popraviti, se iz njih nekaj naučiti, ne obupajo in poskušajo vedno znova in znova, dokler jim ne uspe. Prihodnost je vsaka sekunda, ki še ni potekla, vsaka minuta, za katero ne vemo, kaj se bo zgodilo, vsak trenutek, ki ni še doživet, popolnoma nepredvidljiv. Zato moramo živeti v sedanjosti z mislijo na prihodnost, saj se le ta bliža, in ko bo prišla, bomo morali biti pripravljeni.

Jetlire Bytyqi - Sreča je dragocena

Sreča … ta beseda vsem veliko pomeni in ljudje nanjo gledajo kot na zelo dragoceno stvar. Ampak saj je vendar ne moremo opisati zlahka. Sreča je neopisljiva, izjemna, posebna. Sreče nima vsakdo, ali pač. Mogoče jo imajo vsi, a vsak nanjo gleda po svoje. Naprimer za nas je sreča, če odpade pouk, da zapade sneg, da je naša družina srečna itd. Drugi pa so srečni, ker preživijo vojno, ker odkrijejo izvir vode, ker so dobili oblačila, ki jih prej niso imeli. Ja, svet je različen in zmeraj bo.

A vsi se moramo potruditi, da bo čim boljši. In upam, da nas sreča nikoli ne zapusti, saj je kot ptica, ki je ponesreči izgubila smer in šla na sever, namesto na jug, in preživela. Velika sreča je zelo redka, a ko je, prinese človeku veliko veselje, zadovoljstvo in posebno občutje. A ne moremo se zmeraj zanesti na srečo in si želeti več. Biti moramo hvaležni Bogu za to, kar imamo. Bodite srečni.

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

2 + 5 =