Literarni natečaj: Reportaža

Znanje & učenje | Torek, 02.04.2019 ob 12:00 | MKC Ajdovščina

V ajdovskem Mladinskem kulturnem centru Hiša mladih, smo v okviru programa festivala Klementina pripravili tudi literarni natečaj za mlade do 29. leta, ki je imel tokrat za naslovno tematiko Reportažo. Preberite si odlična prispela dela, ki so jih pripravili učenci OŠ Dobravlje

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ŠPINA

Živim v vasi Skrilje, v zaselku Bajči. V Skriljah imamo še tri zaselke: Valiči, Ruštji in Kisel hrib. V vsakem zaselku je bila včasih ena ali več »špin« ali vodovodnih cevi.

Prve vodovode ali špine so zgradili ruski ujetniki, da so si vaščani lahko natočili vodo. Za Skriljane so bile špine velikega pomena, saj če jih ne bi imeli, bi vsi ostali brez vode, kar bi jim še bolj otežilo življenje. Ker v Skriljah ni ravno rodovitna zemlja in so si težko pridobili vsakdanji kruh, je bila voda zanje bistvenega pomena ter vir preživetja.

Špine so danes še delujoče in spomin na težko zgodovino, ki so jo živeli moji predniki.

Lea Podgornik, 6. a, OŠ Dobravlje, mentorica Polona Puc

 

Mlin pr’ Malki

Male Žablje so majhna vas, v kateri ni znanih in zgodovnisko pomembnih stavb. Vendar pa se v moji domači vasi nahaja stavba, ki je bila dolga leta pomembna za domačine in prebivalce okoliških vasi.

V vasi so bili nekoč trije mlini, od katerih je bil najpomembnejši Mrevljetov mlin, po domače mlin pr’ Malki na potoku Vrnivec. Mlin se prvič omenja leta 1779. Prvi mlinar je bil Matej Žiberna, kasneje pa je mlin prevzel njegov sin Janez. Od leta 1879 do leta 1928 je bil lastnik mlina Tomaž Mrevlje. Bil je pomemben veleposestnik iz Vipavskega Križa. Mlin je dajal v najem in v njem so živele tudi družine mlinarjev. Člani družine so pomagali pri delu. Mleli so največ koruzo in pšenico. Mlin je imel en mlinski kamen. Pozno poleti so kamen “preklepali” in očistili ogrodje, da so lahko mleli pšenico, ko je bila suha. V skoraj 200 letih je v mlinu živelo veliko družin. Ime je mlin dobil po Malki Batič, ki je mlin kupila leta 1928. V ta mlin so nosili mleti žito iz Mali Žabelj, Vipavskega Križa, Dobravelj in s Ceste. Z mletjem žita so prenehali okrog leta 1950. Kasneje so mlin preuredili v stanovanjsko zgradbo.

Sara Sever, 6. a, OŠ Dobravlje, mentorica: Polona Puc

 

PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO SELO

V vasi imamo prostovoljno gasilsko društvo. Ustanovljeno je bilo 2. decembra 1911. Že takrat je štelo 50 članov. Leta 2021 bo praznovalo 110 let.

Ideja za nastanek društva je nastala predvsem zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da je bilo veliko streh, pokritih s slamo, drugi pa je bil boj zavarovalnic za nove zavarovance. Veliko požarov je nastalo zaradi lahko vnetljivih poslopij. Društvo je ob ustanovitvi od črniške skupnosti dobilo nekaj gasilskega orodja in opreme. Leta 1913 je društvo v Pragi kupilo prvo ročno brizgalno na konjsko vprego. Kmalu za tem so člani društva kupili še cevi, čelade in gasilske uniforme. Ker takrat še ni bilo zgrajenega gasilskega doma, je bila vsa oprema spravljena v vasi pod Maitijevo lopo. Leta 1956 so prostovoljni člani društva kupili posest, kjer se danes nahaja gasilski dom. Na tem mestu so nato sezidali del gasilskega doma, ker sta se oprema in vozni park širila in večala so k gasilskemu domu prizidali garažo.

Danes je v društvu včlanjenih približno 60 otrok in 140 ostalih članov.

JAKOB PEČENKO, 6. A, OŠ Dobravlje, mentorica Polona Puc

 

MALOVŠKA MURVA

Živim v mali vasici Malovše, ki na videz res niso nič posebnega, a vseeno ima majhno skrivnost, ki jo poznajo le redki. Ta skrivnost je, da je včasih vsaka hiša imela pred hišo mogočno drevo murvo. V današnjem času jo ima le še katera hiša. Služi za okras in senco, a včasih je bila njena naloga zelo pomembna.

V preteklosti niso imeli trgovskih središč, kot jih imamo danes. Obleke so si izdelali sami. Revni ljudje so se oblačili v oblačila, ki so bila izdelana iz poceni materialov. Bogatejši pa so nosili oblačila iz svile. Svila je bila stkana iz svilene niti. To nit so dajale bube sviloprejke. Sviloprejke so se hranile z listi murve, zato je bilo v Malovšah zelo veliko sviloprejk. Ko so bile dovolj velike, so se zabubile in tako je nastala svilena nit. Ljudje so to prodajali in se s tem tudi dodatno preživljali. To se je dogajalo v osemnajstem stoletju, ko je svila zajela celo Evropo. Zato je bilo v vasi toliko dreves murve.

To zgodbo mi je povedal oče, njemu pa njegova babica, zato vsakič, ko grem na sprehod, opazujem mogočne murve pred hišami, saj jih je v Malovšah še vedno veliko.             

Luka Šinigoj, 6. a, OŠ Dobravlje, mentorica: Polona Puc

 

KAPELA KRISTUSA KRALJA

V vsaki vasi je osrednji prostor, kjer se zbirajo ljudje vasi.

V vasi Potoče, kjer tudi živim, je kapelica z imenom Kapela Kristusa Kralja. Zgrajena je bila leta 1935. Načrt zanjo je naredil domačin arhitekt Rudolf Bizjak. Gradili so jo vaščani sami iz kraškega kamenja. Vaščani skrbijo zanjo in jo vzdržujejo. Nazadnje je bila temeljito obnovljena 30 let nazaj. Tam se ljudje zberejo ob pomembnem dogodku ali prazniku, kot je velika noč. Takrat vaščani pridejo h kapeli blagoslovit velikonočne jedi. To je edina kapela v vasi, ki se nahaja ob cesti, ki pelje v vas Kamnje. Enkrat letno je pri kapeli obred svete maše, in sicer 15. junija. V mesecu maju se otroci vsak večer zbiramo pri šmarnicah. Skupaj s starejšimi otroki molimo in prebiramo zgodbe. Nato se otroci še igramo in pogovarjamo.

V naši vasi ni veliko znamenitosti, zato smo na skromno kapelico zelo ponosni. Predstavlja zgodovinski, kulturni in verski temelj naše vasi.

Nuša Bizjak, 6. a, OŠ Dobravlje, mentorica: Polona Puc         

 

Kapelica v Selu

Ob vhodu v vas Selo stoji kapelica, za katero se skriva zanimiva zgodba.

Tam je v rimski dobi potekala trasa iz Ogleja v Italiji do mesta Sisak na Hrvaškem. Rimska cesta je vodila od batujskih Roden, čez Mlake, mimo Studenca v Britihu, ki nikoli ne usahne, in naprej proti Vrtovinu. Starejši so pripovedovali, da so že pogani zgradili kapelico ob cesti. Slovanska apostola Ciril in Metod sta na svojem romanju v Rim uporabljala prav to cesto. Ustno izročilo pravi, da sta na svoji poti v Rim ob kapelici počivala. V spomin na slovanska brata Cirila in Metoda so vaščani kapelico ohranjali, v cerkvi pa stojita njuna kipa.

Kapelica je bila v letu 2018 obnovljena, pogled nanjo pa nekatere vaščane spomina na Rimljane in Slovane.

Anej Remec, 8. b, OŠ Dobravlje, mentorica: Helena Brataševec

 

KALONA V DOBRAVLJAH

Ko pomislim na vas Dobravlje, nikoli ne bi rekla, da njene korenine segajo daleč v zgodovino. Danes pa sem izvedela nekaj zelo zanimivih in poučnih stvari. V moji vasi je veliko različnih stavb, ki imajo razburljivo preteklost. Ena izmed njih pa me je še posebej pritegnila. Dobravlje so razdeljene na več zaselkov. Zaselek Hrobači, ali kot jo domačini imenujejo Sikora, je najstarejši del Dobravelj. Skozi njo gre manjša asfaltna cesta, na koncu vasi pa je zgrajena kamnita kalona. Nad njo je manjši prostor. V preteklosti so tam bila vrata, ki so jih ponoči zapirali, podnevi pa odpirali. Nad njo so živeli kapucini. Bil je manjši samostan. Še danes, ko se odpravimo skozi kalono, so na stenah vidni panti. Kasneje, ko so v Evropi zavladali Francozi in je bil vladar Napoleon, so skozi kalono dirjali vojaki na konjih. Ta je bila zelo nizka in ozka. Eden izmed vojakov se je nekoč s konjem zaletel v steno. Njemu v spomin so na strop kalone narisali fresko, ki je bila vidna še kakih šestdeset let nazaj.

Nekaj let pozneje, ko se je francosko vladarstvo končalo, sta se v hišo nad kalono vselila poročenca, ki še danes živita tu. Ob popravljanju hiše pa sta znamenito fresko prepleskala, čeprav je bila zaščitena. Celotni zaselek Hrobači je zaščiten pod spomeniškim varstvom.

Vse podatke in informacije mi je podala sovaščanka Marica Kalin, ki mi je z veseljem povedala še veliko več o dobravski zgodovini. Marica se je rodila leta 1939 in pravi, da so Dobravlje in Hrobači ena izmed zanimivejših lokacij na Goriškem.

Tinkara Stres, 8. b, OŠ Dobravlje, mentorica: Helena Brataševec

 

Gojače

Gojače stojijo jugozahodno od sv. Pavla, ob vznožju Velikega roba in Kuclja, na podornem materialu, ki se je v davnini zrušil z njunih pobočij. Starejši ljudje in kronika pravijo, da so bili prvi prebivalci cigani, ki so na gmajni, ki se danes imenuje Gojaška gmajna, pasli črede ovac. Kasneje je gmajno Gojačam poklonila avstrijska cesarica Marija Terezija. Iz majhnih  kolib se je izoblikovala skupnost, vas pa naj bi dobila ime po gonjačih, ki so gonili črede ovac.

Gojače in Malovše, ki skupaj tvorita krajevno skupnost, povezuje dvorana oziroma kulturni dom, ki so ga zgradili Italijani okrog leta 1930. V takratnih časih je služil za osnovno šolo, po vojni pa je pouk v tej stavbi prenehal. V letu 2003 je bila dvorana obnovljena in ponovno služi svojemu namenu. Kraj se danes širi z novim naseljem, ki nastaja pod staro vasjo, v neposredni bližini pa se razvija tudi podjetniška cona Gojače.

Gojače so imenitno izhodišče za sprehode do vrhov Trnovskega gozda, ki se dvigajo med vasjo ali pa zgolj do bližnjih gričev v okolici. Vas je dobro povezana s sosednjimi kraji, poti pa so dobro označene. Je zelo lepa in zanimiva vas.

Amra Duraković, 8. b, OŠ Dobravlje, mentorica: Helena Brataševec

 

Vrtovinska hiša

Danes vam bom opisal tradicionalno vrtovinsko kmečko hišo.

Ta hiša stoji v zaselku Kocijani s hišno številko 95, po domače se tam reče Štancarjeva. Hiša je skalnata in ozka, zato ima zunanji hodnik, na katerega vodijo kamnite stopnice. Pod bivalnimi prostori so bili prostori za živino in hram. Pred hišo je latnik in zunanji hodnik ima leseno ograjo. Vidi se, da ima hiša ognjišče, saj ima tipičen dimnik. Krita je s korci, nad majhnimi okni so kamniti nadstreški. Okna so lesena s kamnitimi okvirji, čez okna so dana železna rešeta.

O stari hiši mi je pripovedovala nona Lenda.

Matej Capuder, 8. b, OŠ Dobravlje, mentorica: Helena Brataševec

 

ZGODOVINA PLANINE

Planina je velika vas z veliko zaselki. Od tam izhajajo tudi moje korenine. Pisala bi lahko cele knjige, saj je o Planini in njeni zgodovini veliko za povedati. Ima tri cerkve, staro šolo, veliko kapelic in še in še bi lahko naštela. 

Zanimiva mi je kapelica, ki se nahaja naprej od Kobolov. To je zadnji zaselek na Planini. Tam se vije veliko vinogradov. Pot od Kobolov naprej vodi v Gaberje, na Erzelj, celo na Kras te pripelje. Pranona mi je pripovedovala, da so v času vojske, ko so se vojaki vračali domov, med vinogradi postavili kapelico. V tistem času je bilo veliko bolezni, najbolj razširjene so bile črne koze. Umirali so otroci in starejši ljudje. Pravijo, da je ta kapelica pripomogla k temu, da se je število smrtnih žrtev zmanjšalo. V zahvalo so v to kapelico postavili kip Marije. 

Ta kapelica stoji še danes. V njej in ob njej so vedno rože. Okrog nje pa se vijejo vinogradi. 

Moja pranona šteje 90 let. Njen spomin je velikokrat boljši kot moj, saj se še vsega spominja. Ko sem jo vprašala o zgodovini Planine, ni bilo konca njenemu govorjenju. 

Pranona Marija (Micka) Renar, rojena 1930

Anisa Vodopivec, 8. b, OŠ Dobravlje, mentorica: Helena Brataševec

 

CESTA – VAS OB PROMETNICI

Kot nam že samo ime pove, je naselje Cesta zraslo ob poti oziroma cesti.

Našo vas zaznamuje prav prometnica skozi Vipavsko dolino. Ob njej so se zgodili številni dogodki, vaščanom pa se je v spomin gotovo najbolj vtisnil požig vasi leta 1944, v katerem so številni izmed njih izgubili svoje domove. V zaledju prve svetovne vojne pa je v zaselku Petergalovše na koncu naše vasi bila vojaška bolnišnica. To poslopje je prvotno služilo kot lovski dvorec kriškim graščakom.

Vas je torej na prepihu, ne samo zaradi znamenite vipavske burje, temveč tudi zaradi pomembnih prometnih povezav. Prav zato je bila pot skozi našo vas med prvimi asfaltirana. Sprva je bilo na njej malo prometa. Ljudje so ob njej posedali, kramljali in opazovali le redke mimovozeče avte. Sčasoma pa se je promet zgostil. Brata sta mi povedala, da je bilo pred odprtjem avtoceste na glavni cesti, ki teče mimo naše hiše, toliko prometa, da sta se morala ob srečanju dveh tovornjakov stisniti ob zid ali celo skočiti v obcestni jarek. Ob odprtju avtoceste pa se je večji del tovornega prometa preusmeril nanjo.

Sedaj so ob cesti postavljeni pločniki in prehod za pešce, ki omogočajo varno sprehajanje. Pred kratkim pa je bila urejena tudi gozdna sprehajalna pot, ki povezuje vasi okoli Vipavskega Križa.

Znan je rek: »Vse poti vodijo v Rim.«, nam pa je ljubše reči: »Vse poti vodijo skozi Cesto.«

Ema Gregorčič, 8. b, OŠ Dobravlje, mentorica: Helena Brataševec

 

PRIGODE IZ STARE HIŠE V BATUJAH

Jaz živim v Batujah na koncu vasi, kjer je lep pogled na sončni zahod. Pod našo hišo pa se nahaja zelo stara podrtija, ki je prepletena z bršljanom in noben ne ve letnice gradnje hiše, pravijo pa, da je bila zgrajena okoli leta 1880. Nekoč naj bi bila stanovanjska hiša. Lastniki hiše naj bi živeli v Selu. Hiša se je imenovala Pr' Pouharji, ker naj bi bilo tam veliko polhov. Za hišo pa je tudi izvirek, kjer na bi si gospa umivala noge. V mladih letih mojega nonota Draga so mu starši pripovedovali, kako tam straši. Povedali so mu, naj bi tam živela stara gospa Karlina, ki naj bi tam tudi umrla. Pravijo, da se je prikazovala brez glave in v belih oblačilih. Že kot otroci si niso upali iti mimo, saj jih je bilo zelo strah, zato ko so šli mimo, so gledali v nasprotno smer hiše. Ker pa je avtobus vozil samo do Sela, so ljudje iz Dornberka hodili mimo hiše bosi, da jih ne bi gospa slišala. Tudi mene je strah iti mimo te razvaline.

Kevin Klančič, 8. b, OŠ Dobravlje, mentorica: Helena Brataševec

                                          

Vrtovče (pri Vardjanovih)  

Eni najstarejših hiš tik ob poti na Brje se še danes reče »pri Vardjanovih«, ki izhaja iz besede gvardijan, čuvaj. Preko Vrtovč pa je vodila tudi najkrajša strateška in gospodarska povezava Trnovske planote in Vipavske doline s Krasom (Štanjel) in Tržaškim zalivom. Stoletja so tod legalno tovorili različen tovor, hkrati pa tihotapili sol z obale Sredozemskega morja na poti v srednjo Evropo ter pred desetletji partizansko pošto in preskrbo za NOB.                                                                                                                                                                                                                                                 

Kapela (Vrtovče)

Na vrhu poti iz Zavina k Vrtovčam stoji na levi strani poti kapela. Zgradila jo je Nada Benko (rojena leta 1949). Tu sedaj vaščani prinašajo rože ali prižgejo kakšno svečko. Pred to kapelo je Ludvik Benko (rojen leta 1878), ki je bil Nadin dedek, postavil križ, ki je služil kot kapela. Tu naj bi vaščani molili. Vzrok postavitve kapele ni znan.                                                                                                                                                                                                                         

Sveti Teobald na Tibotu                 

Vsaj do konca 18. stoletja so imele Vrtovče cerkev sv. Teobalda. Še v letu 1774, za časa škofa Attemsa, je omenjena v vizitacijskem zapisku župnij Goriške škofije, pripadala je župniji Šmarje. Dobrih pet desetletij kasneje je tloris cerkvice vrisan tudi v Franciscejski kataster. Pod travno rušo so ohranjeni temelji, v preurejeni, Vardjanovi hiši pa hranijo kamnit kropilnik, ki naj bi ga po ustnem izročilu prinesli iz cerkvice. Vrh Tibota je, še preden je bilo tu zgrajena cerkvica, služil opazovanju ali obrambi, za poselitev je premajhen.                                                 

Filip Štor, 8. b, OŠ Dobravlje, mentorica: Helena Brataševec

 

SKRILJE

Vas Skrilje leži v srednjem delu Vipavske doline, na prisojnem območju ob vznožju Male Gore in Kuclja po Čavnom.

Skrilje se ponašajo z izredno staro zgodovino. Omenjene so že bile pred skoraj tisočletjem leta 1063 ali pa leta 1064, s čimer se lahko pohvalijo le redki kraji. Vas so predniki zgradili iz kamna. Lapor so našli po celotni vasi. Na Zdeščah pa je bil lomljiv kamen – SKRLA. Zato je vas tudi dobila ime po skrilastih tleh – Skrilje. Ohranjena je legenda, ki jo je povedal Ana Zgonik. V vas se je najprej naselila družina s štirimi otroki. Prišli so s konjem in kočijo. Odstranili so kamenje in pod njim našli plodno zemljo. Počasi so se jim pridružili še drugi naseljenci in skupaj so naprali toliko kamenja, da je nastala gora Čaven. To kamenje imenujemo skrla. To je nepropusten sloj, sestavljen iz kremena in drugih kamnin, ki so zaradi strukture kolje v kamnite plošče. Po vasi so narejeni tudi nekateri spomeniki iz tega kamenja. Na enem izmed teh spomenikov je zelo pomemben za Skrilje, saj je na njem vklesana letnica o prvi omembi vasi. Zaradi tega kamenja vas leži na tektonski plošči, ki jo pokriva različno debela plast zemlje. Te plasti so vidne v potočnih strugah, kjer je voda odnesla zemljo in je na površju ostala še samo siva kamnina.

Tako je nastala moja rojstna vas Skrilje. Vas je zelo lepa in polna zgodovine. 'Zatu ns pridte ubiskt u Skrile.'

Neža Bratina, 8. b, OŠ Dobravlje, mentorica: Helena Brataševec

 

KIP SRCA JEZUSOVEGA V PLAČAH

Nedaleč od mojega doma stoji ob cesti, ki pelje skozi vas, majhna kapelica s kipom Srca Jezusovega.  Če se pelješ mimo z avtomobilom, ga lahko kaj hitro spregledaš, saj je vzidan v podporni zid ob cesti. O zgodovini omenjene kapelice mi je pripovedovala moja nona Vojka (1955). Povedala mi je, da je bil kip Srca Jezusovega last družine Valič, po domače Kundrovih. Ko je nova generacija Kundrovih obnavljala domačijo, so omenjeni kip zavrgli. Poškodovan kip je vzel sosed Viktor, ki ga je dolgo hranil v svoji garaži. Ko se je v zadnjih Plačah širil del ceste, je bilo potrebno narediti tudi nov podporni zid. Lastnik parcele je izrazil željo, da bi v zid nekaj vzidal, vendar ni vedel, kaj bi bilo primerno. Ko je gospod Viktor to slišal, je takoj predlagal, da bi bil to kip, ki ga hrani doma. Poškodovan kip so dali obnoviti dvema nunama v Kamnjah in ga nato vzidali v odprtino v zidu. Kip so zaščitili s steklom in kovano ograjico. Zaključek del je sovpadal s 60-letnico kapele Lurške Matere božje, leta 2007. Ob tej priložnosti je sedanji župnik kapelico s kipom Srca Jezusovega tudi blagoslovil. Vsako leto, ko ob šagri poteka procesija skozi vas, se ob kipu postoji in pomoli. Za kapelico Srca Jezusovega skrbijo vaščanke.

Gaja Posega, 8. b, OŠ Dobravlje, mentorica: Helena Brataševec

 

 KLANFARJEVA DOMAČIJA

Pod Vipavskim Križem stoji zaselek Kukovže. Tam je zgrajena hiša, ki ima še obzidje, in preden vstopiš na njeno dvorišče vidiš že leta in leta star obok.

Hiša je bila zgrajena že mnoga leta nazaj, in sicer za časa grofa Attemsa. Doma so se preživljali s kmetijstvom oziroma s konji, saj so imeli konjušnico. Konjušnica je bila tam še kako uporabna, saj so grofje z drugih dežel s kočijami hodili v Vipavski Križ in mimogrede pustili konje in svoje kočije na njihovi domačiji. Na tej domačiji so živeli Klanfarjevi, zato se tudi domačija imenuje tako. Okrog hiše stoji obzidje, ki jih je varovalo pred turškimi vpadi. To obzidje je vidno še danes. Hiša je mnoga, mnoga leta samevala. Vse do danes; v njej živijo priseljenci iz drugih krajev. Obok in obzidje sta spomeniško zaščitena.

O tej domačiji mi je pripovedovala nona, rojena leta 1960. Podatke je brala iz knjige, v kateri je napisano o tej domačiji marsikaj zanimivega. Napisala sem najpomembnejše in najzanimivejše podatke.

Mia Rebek, 8. b, OŠ Dobravlje, mentorica: Helena Brataševec

                

MAITOV GRAD

V mojem rojstnem kraju Selo imamo veliko lepih zgradb in drugih zanimivosti. Najbolj pa mi je všeč Maitov grad.

Ta podeželski dvorec je bil zgrajen leta 1666 na severu vasi. Bil je last družine de Maiti, danes Maiti. Vse se je začelo v letu 1702, ko je cesar Leopold njihove prednike zaradi zaslug, vojaških spretnosti in zvestobe goriški grofiji povzdignil v plemiški stan. Družina Maiti še vedno hrani ta razglas in pečat, ki so ga dobili ob tej priložnosti. Listino in pečat tudi pokažejo tistim, ki si ju želijo ogledati. Dvorec ima skoraj v celoti ohranjeno obzidje in obokano klet. Še vedno pa so vidni ostanki kapele, ki je bila zgrajena leta 1748. Kapelo so nekoliko prenovili in trenutno je v njej mizarska delavnica, v kateri delajo današnji lastniki (dediči) gradu.

Grad je bil pred kratkim obnovljen, vendar lastniki želijo ohraniti prvoten izgled.

Lara Lozar, 8. b, OŠ Dobravlje, mentorica: Helena Brataševec

 

KROPILNIK

Do konca 18. stoletja je imela vas Vrtovče svojo majhno cerkvico svetega Teobalda, ki je stala na vrhu Tibot. Še v letu 1774, za časa škofa Attemsa, je omenjena v vizitacijskem zapisniku župnij Goriške škofije. Pripadala je župniji Šmarje na Vipavskem.

Pod travno ruševino so še ohranjeni temelji cerkve.

Kamnit kropilnik iz cerkvice so prinesli v hišo (»pri Vardjanovih«) v vas Vrtovče, kjer ga hranijo še danes.

Vrh Tibot je, še preden je bila tu zgrajena cerkvica, služil opazovanju ali obrambi v času vojne.

Pot, ki je vodila na Tibot k cerkvici, se je za čas italijanskih okupatorjev imenovala »San Teobaldo«.

Jure Makovec, 8. b, OŠ Dobravlje, mentorica: Helena Brataševec

 

Korito pod Vrtovčami

Vodno korito je izdelano iz klesanega kamna in betona. Tu se zbira voda, ki se naravno čisti skozi špranje in labilne stike med kamni v breči. Voda je zato pitna on dobrega okusa. Zgrajen je bil ob koncu leta 1903. Domačini so po vodo h koritu hodili še dolgo po tem, ko je bila zgrajena železnica pri Štanjelu. Odlično je služilo tudi za napajanje živine. Zdaj korito dobro služi vsem mimoidočim pohodnikom.

Elin Trobec, 8. a, OŠ Dobravlje, mentorica: Polona Puc

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

4 + 7 =