BOJAN BIZJAK

Zakaj brati?

Veliko mladih ljudi se resneje sreča z branjem v osnovni šoli, redki prej; tu mislim na tisto bolj resno, že nekoliko poglobljeno branje. Kajpak se jim branje priponudi na način, ki, po moji sodbi, ni primeren, saj je vsiljiv, mladi bi rekli zatežen. V strokovnost odbire čtiva se v tej kolumni ne bi spuščal, ker ni to moj osnovni namen, pa čeprav bi bilo treba tudi na to temo  kakšno reči. Seveda se zgodaj pojavi odpor do branja, ker mladi ne vidijo v branju neke prave prepoznave svojih hotenj in svojih fantazijskih norm. Izbira gradiv je že taka, da ne ponuja neke identitete, neke primerjave notranjih svetov. Vsekakor je vmes veliko časovnih odmikov in drugačnih družbenih ustrojev, pa je zato prepoznava  samega sebe v nekem literarnem delo sila težka če že ne kar nemogoča. No, pa smo že pri prvi resnejši funkciji branja. Branje je torej neke vrste vzporejanje sebe s svetom in z junaki, no pač posplošeno rečeno, literarnimi junaki. Človek išče v literaturi predvsem neke sledi samega sebe, hoče se na tak način prepoznati in se primerjati z junaki in junakinjami. Prav isto funkcijo zelo dobro opravi tudi film, videospoti, tudi gledališče in nenazadnje tudi šport. Ampak pri branju gre za drugačno dimenzijo lastne prepoznave, saj je za branje potrebna posebna zbranost in zmožnost bogatega fantaziranja. Torej nam branje naravna in okrepi fantazijski svet in nam daje možnost, da prebrano doživljamo na sebi lasten način, da imamo lastno interpretacijo neke zgodbe, med tem ko film ponudi slikovno zgodbo, ki je vnaprej definirana in mi ji moramo samo slediti. Skozi pranje pa sem nam krepi tudi spomin, saj si moramo določene stvari zapomniti, da lahko potem uzremo obsežnejše literarno delo kot celoto. Pa smo še pri eni funkciji branja; krepitvi spomina. Seveda pa ima branje tudi golobji pomen, saj se skozi literaturo naučimo boljše in konkretnejše presoje doživetega, razvije se nam sposobnost vživljanje v dogajanja drugih, kar je sila pomembno za razvoj sobivanjskih kvalitet. Strokovno bi temu rekli empatija, ki je v hiperurbanih središčih sila redka, preredka. Splošna brezbrižnost je že v takem razmahu, da nas sploh ne ganejo slike mrtvih in pobitih, pa posnetki katastrof, ker so slike hipne in se ne vtisnejo tako globoko v spomin kot tiste, ki si jih skozi branje sami skonstruiramo.

Branje pomaga izgraditi osebnost. Kakšen čuden stavek, kajne. Ja, pa je res. Z branjem se bogatimo in si privzgajamo srčno kulturo. Ja, kaj pa je to, ta srčna kultura. Preprosto povedano, to je počlovečenje. Ljudje z bogato srčno kulturo imajo visoko razvito sočutje in socialno zavest. Seveda pa nikogar ne smemo siliti, da bi bral kar počez, kar mu šola naloži. Šolski programi so pač tki kot so in imajo svojo funkcijo v vzgojnem procesu, kjer je namen branja strokovno definiran. Jaz se bolj ogrevam za način, da bi mladi poleg nekega obveznega jedra sami nabirali knjige in o prebranem debatirali s svojimi jezikovnimi pedagogi. Seveda, nekaj premikov je že bilo v to smer, ampak vse premalo, da bi mladi ljudje dobili pravi motiv, da bi spontano segali po knjigi, pa niti ni nujno, da smo knjig, saj je na medmrežju že kar nekaj elektronskih kvalitetnih besedil. No, bili so časi, ko je branje bilo ideološko kreirano in je skušalo mladim ljudem privzgojiti nek ideološki pogled na svet. Na srečo, je danes tega vse manj, morda je nekoliko preveč patetičnih tekstov, ki skušajo mladim ljudem dopovedati, da je v življenju tudi trpkost, kar navsezadnje niti ni tako hudo narobe. Mislim pa, da bi si vsak mlad človek želel, da bi sam sestavil lestvico čtiv, ki bi jih rad predstavil tudi ostalim. Je pa že tako, da se sproži verižna bralna reakcija  tako imenovanih uspešnic. Tukaj je zagata, ker je potem pravi okus posameznega bralca že v naprej zatrt, ker mu je skozi medijski pomp posiljen. Obvezno branje v šolah predstavlja pravo bralno stigmo, kar se odrazi v prepisovanju in goljufanju, ko je treba te obvezne bralne izdelke predstaviti. Problem je v zgodnji privzgoji branja. Odpor raste skupaj z nami. Je pa res, da je danes veliko več možnosti, da se išče prepoznava na lažji način skozi vsa mogoča medijska sredstva. Človek je že tako narejen, da se rad prepušča udobju. In zakaj bi se mučil s knjigo in iskal neko zgodbo, če pa se preprosto sname na medmrežju kakšen film, pa je. Pogleda se koščke zgodb, videospote in je stvar opravljena. To je tako kot s hrano. Zakaj bi se mučili in sestavljali zapleten jedilnik, če pa lahko naročimo pico kar na dom. In tako je z duhovno hrano, tudi tu posegamo najraje po instant hrani. Pa vendar, zakaj potem brati knjige? Nekaj sem že zgoraj omenja, pa bi še dodal, da je branje značilna funkcija kultiviranosti. Poznamo narode, ki so razvili izjemen družben napredek in so dobri bralci. Navedel bi samo primer Finske. Na Finskem je povsem normalno, dal ljudje berejo na primestnih vlakih, na avtobusih, v kavarnah. Berejo žepne knjige, berejo tekste v elektronski obliki, na posebnih bralnikih, skratka so strastni bralci. Njihov bivanjski standard je neprimerno večji kot marsikje drugje. Njihova družbena tolerantnost je izjemna: vljudnost, spoštljivost, kultiviranost.  Jasno, da ni to samo posledica branja še zdaleč ne; hotel sem le ilustrativno povedati, da je izgovarjanje, da ni časa, da ni možno brati, le plehka obramba pred branjem. Mlad človek bi moral brati tudi zato, da si razvije bogat jezikovni fond, ki bi mu pomagal pri izražanju, kar bi ga okvalificiralo kot spretnega govorca, pa bi tak tudi na tržišču dela imel večji pomen. Pomembno, zelo pomembno je, kako se znamo izražati, kadar se srečujemo z delodajalci, kakšen vtis naredimo s svojim govorjenjem. Z branjem, seveda, se bo tudi naša pismenost popravila, kajti tu je podoben efekt kot učenje glasbe: veliko jo je treba preposlušati, da smo potem spretni interpreti.

Za zaključek bi navedel primer, kaj se zgodi, ko je branje povsem nemogoče, ko se človeku odvzame možnost, da bi bral, kar kaže na to, daj je branje ena izmed elementarnih potreb sodobnega človeka. Zgodba je preprosta. Mlad Poljak se je zaposlil na svetilniku blizu Portugalske obale. Nekaj mesecev je bil brez časopisov brez interneta, tudi televizijski signal ni bil najboljši, le radio in mobitel sta mu nekako služila. Vsak teden, ga je obiskala oskrbovalna majhna ladja, ki mu je pripeljala najnujnejše, iz majhne ribiške vasice, ki ni premogla niti kioska. In neko jutro so mu dostavili sveženj časopisov v Poljščini, ki jih je naročil domov, pa nekaj knjig. In ko je sveženj razvil in časopise razstlal po tleh je pokleknil in jokal, ker je po dolgem času spet bral v materinščini, pa čeprav sila stare vesti, ki jih je že slišal na angleških radijskih postajah, ker je angleščino za silo obvladal. In ko je jemal knjige v roke, jih odpiral in ovohaval, je padal kar v nekakšen trans. Jokal je in si knjige tiščal na prsi, kar objemal jih je …

 

Bojan Bizjak - Zakawski

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža mnenja MC Hiše mladih.

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

3 - 2 =