TADEJ BEOČANIN

Tri leta od takrat

»Hja, sestanek je mimo, situacija nič kaj preveč rožnata. V priponki je zapis sestanka. Občina na polno vztraja. Toliko, da denarja ne bo, če bomo vztrajali tudi mi,« sem zapisal v besedilo elektronskega sporočila točno tri leta nazaj, 16. oktobra 2008. To je bil čas, ko je Hiša mladih pisala zgodovino, ko je bila Hiša mladih zelo enotna glede enega: ostati na lokaciji v bivši vojašnici Srečka Kosovela in zelo neenotna glede drugega: razmišljati o selitvi v Pale. Ni ga bilo, ki si ne bi želel ostati na stari lokaciji, je prenoviti in nadaljevati uspešne zgodbe Hiše mladih na Vipavski. So pa bili tisti, ne v naših vrstah, ki so tej možnosti odločno nasprotovali, objekt so v svoji kratkoročno-dolgoročni viziji namenjali Univerzi v Novi Gorici.

Kaj pa mi? V besedilu naše vizije nismo govorili o naslovu, govorili smo o vsebini: »Hiša mladih naj bo odskočna deska mladim za življenje, usmeritev za delo, osebni razvoj in razvoj umetniškega izraza. Mlade naj usmerja v plodne aktivnosti in izražanje …  v okolici naj se mladi zbirajo in družijo … ponudi naj jim občutek pripadnosti, s tem ko postane prostor, s katerim se mladi v Ajdovščini poistovetijo in so nanj ponosni.«

V tistih dneh se je dogajalo še marsikaj: pripravljali smo odlok o statusnih spremembah Zavoda za šport, pisal je Tine Rozman, pisal je župan, pisali so svetniki; komunicirali smo z ministrstvom, občino, mediji, uporabniki Hiše mladih. Nasprotovali smo in podpirali, se kregali in smejali, pisali in brali, telefonirali in faksirali, se srečevali in razhajali. Bilo je pestro obdobje, ki se je obrnilo tako, kot lahko danes vidimo v Palah. Svoje sporočilo iz uvoda v tale prispevek sem poslal ožji skupini Hiše mladih, ki je takrat peljala zgodbo in odgovor je bil: »Ne vem v čem je smisel sestanka, če razmišljamo o Palah. Energija vržena stran … « Pa ni bila, razmišljam danes, verjetno enako kot avtor odgovora. Smo korak bližje viziji, Hiša mladih je bolj hiša mladih kot je bila prej. Ni še popolna, manjka še glasba, manjka še nekaj povezav. Vseeno pa še vedno ostaja enak občutek, kot je bil tiste dni: smo na dobri poti.

In v to dobro pot je vredno vlagati. Energijo, čas, čustva. Vse to je takratna ožja skupina vlagala v veliki meri. Ko opisujem dejavnosti na različnih dogodkih po Sloveniji, poslušam enotne odzive: presegli ste, kar prostovoljstvo pričakuje od posameznikov; dosegli ste, česar si lahko družba samo želi. Verjetno zato, ker smo res močno verjeli v prihodnost. Kot verjamem danes, da je Hiša mladih zakon in da še bolj zakon bo. Potrebuje pa tudi nove mladinske aktiviste, ki bodo rasli z njo, kot smo rasli tudi mi.

Tadej Beočanin

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža mnenja MC Hiše mladih.

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

6 - 4 =