ANITA LOZAR

Ko bom velika bom Zguba

Vsak mlad kreativec sanja o visokoletečih projektih, ki bodo premikali gore in za vedno spremenili tok človeštva. Zakaj pa ne bi sanjali, kaj je s tem narobe? Če bi realnost pustila biti drugačnim (in menim, da bi lahko), bi bilo tovrstno sanjarjenje v družbi spoštovano. Kljub stigmi moramo ohraniti sanje, naivnost, radovednost, upor, preden se ulovimo v zanke družbenih struktur, ki bodo iz nas naredile mrtvece, ki si med seboj žrejo možgane.

Kathryn Schulz, narobeloginja, pravi, da se stigmatizacija začne že v osnovni šoli, tako že pred devetim letom vemo, da če želimo v življenju uspeti, ne smemo delati napak. To napačno dejstvo uzavestimo zelo dobro, večina se nas z dejstvom spoprime tako, da postanemo odličnjaki, karieristi, perfekcionisti. Zato že ob sami misli, da smo nekaj naredili narobe, izgubimo živce. Kajti to pomeni, da je nekaj narobe z nami. To, da imamo prav, nam namreč daje občutek varnosti. Ampak ravno ta občutek, da imamo prav, je mnogo bolj nevaren. Kathryn pravi, da ta občutek preprečuje, da bi delali napake, ko so te absolutno potrebne, in nas pripravi do tega, da se med seboj ne spoštujemo.

Ravno strah pred napačnim in občutek varnosti je tisti, ki privede do rigidnih rešitev, do “brezveznih”, dolgočasnih in utrujajočih (ne)kreativnih idej. Žalost vseh žalosti je, da je apatična družba izgubila čut za kakovost in takšnih rešitev ne postavlja več pod vprašaj.

Dave Meslin, kanadski koreograf skupnosti, je postavil teorijo o apatiji, za katero trdi, da je to večkrat posledica načrtne izključitve iz družbe kakor pa apatičnosti ljudi samih. Tovrstno načrtno zaviranje sodelovanja ljudi v družbi in med seboj je posledično tudi zaviranje rasti kvalitete življenja po načelu trial-and-error. Odraz vsega tega je, med drugim, degradacija raznih poklicev in spoštovanja do njihovega dela.

Med slednje spada tudi (grafično) oblikovanje, ki svoj potencial, za voljo preživetja, izliva na samo dno – v banalne reklame, podobice, slikice, okraske, v nekaj “okroglega in rozastega”. To so zadnje stvari, s katerimi bi se moralo oblikovanje ukvarjati – z drugimi besedami, škoda ga je. Znanje, ki ga v sebi nosi oblikovalec oz. oblikovalka, ima skriti potencial, ki bi resnično lahko pomagal spreminjati okolje, družbo in kulturo na bolje. Namesto, da s tem znanjem vzdržuje svet načrtne izključitve in družbo, ki mora imet prav, bi jo lahko kritiziral in izboljšal.

Včasih zato rečem, da hodim v šolo za Supermene. Ne gre se torej za življenjski stil in oblikovalski ego, ki v pop kulturi in postmodernosti spravlja ta poklic na slab glas oz. v ta poklic zvablja napačne množice, temveč za dejstvo, da je grafično oblikovanje in oblikovanje na sploh eden od poklicev, ki rešujejo ovire na drugačen način.

Preden me mnogi odslovite v kot med “ah, te umetnike”, naj omenim še Malcoma Mclarna, legendo britanske moderne umetnosti, izumitelja Sex Pistols in pravega flânerurja, kakršne v esejih omenja Charles Baudelaire, in njegovo briljantno zgodbo o tem, kako je koristno v življenju biti zguba.

Kakor pravi v zgodbi, bolje je biti veličastna, sijajna zguba, kot povprečen uspešnež! Vendar tudi dobrega neuspeha se je potrebno naučiti. Ključno je, pravi, da nas ni strah neuspeha, kajti to je edini način, da bomo našli karkoli zase, kar bo štelo. To je edini način, da dosežemo kakršenkoli napredek, edini način, da spremenimo družbo in kulturo in navsezadnje spremenimo življenje samo.

Sama se večkrat vprašam, kakšna so moja načela, česa se bom v življenju držala, ko bom počela kar bom počela in zakaj bo moje delo boljše od drugih. Seveda, na ta vprašanja nikdar ne najdem dokončnega odgovora, vendar, ene stvari so preprosto logične – boljše bo lahko samo, če bom pripravljena narediti nekaj novega, korak naprej, tudi, če to pomeni korak nazaj. Če bom počela stvari tako “kot je prav” ali tako kot so jih drugi, so rezultati že znani. Ne bom sijajna in ne boljša, bom k večjemu dosledna in sprejeta. Ko bom stopila iz preverjenih, začrtanih okvirov, bom vedela, da so to moji koraki in da premikam meje uhojenih poti in ustvarjam prostor novim idejam.
Včasih je imeti prav narobe in narobe je prav. Merodajen pa ni odziv v drugih in družbe, temveč osebno zadovoljstvo.

 

Anita Lozar

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža mnenja MC Hiše mladih.

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

7 - 8 =