ANITA LOZAR

Oblikovanje za volitve

 

V kolumni Renate Salecl, mednarodno priznane slovenske filozofinje in sociologinje, z naslovom Če ne boš priden, boš politik, sem prebrala, da [novodobni] politik postane nekdo, ki pač nima drugih talentov. Za razliko od politikov Churchillovega kova, so politiki danes polni naučenih floskul in so, kar se najbolj pozna, brez idej.
Osebno me politika zanima, vendar takšna kot je, me izjemno dolgočasi. Kot ustvarjalnega človeka me predvsem slovenska politika neizmerno utruja, zato se s Salecl tudi strinjam.
Kje se je torej od Churchilla do danes zataknilo?

Sir Ken Robinson, mednarodni svetovalec za izobrazbo, opisuje aplikativen primer.
Za zatiranje kreativnega potenciala naj bi bil v večini kriv zastarel in rigiden sistem izobraževanja, ki izhaja iz časa industrijske revolucije in razsvetljenstva. Tak sistem nekritično deli družbo na ljudi, ki so pametni in imajo prav, in tiste, ki niso pametni in nimajo prav ter na ta način diskriminira mnoge kreativne in posebne talente. Robinson v eni od svojih študij dokaže, da smo kot otroci vsi sposobni divergentnega razmišljanja, razmišljanje, ki na eno vprašanje oz. problem poišče in poda ogromno različnih odgovorov in je esencialna sestavina kreativnega razmišljanja. Ta zmožnost pa sorazmerno s tovrstno izobrazbo upada. Posploševanje pa posledično zmanjšuje razcvet umetnosti, znanosti in drugih vej ter povečuje netalentiranost.

Če se naslonim na modrost Boba Dylana in Franceta Prešerna - ne bom kritizirala, česar ne “razumem”, vendar pa lahko politike brez talenta sodim skozi vizualno sporočanje.

S kakšno vizualno podobo politični kandidati komunicirajo z ljudstvom in kako vizualno nagovarjajo volivce?
Pomislimo samo na to, kakšne celostne grafične podobe imajo slovenske politične stranke, ki so v večini osnove, na katerih vizualno slonijo vse kampanije in kako izgledajo njihove tiskovine v času volitev – pravo vizualno onesnaževanje! Sporočilno osiromašeno, napadalno na barvni in simbolni ravni, likovno porazno. Brez idej.

Ampak slabega oblikovanja ne gre obsojati! Podobe, ki jih je nekdo oblikoval za politične stranke in kampanije, čisto ustrezajo. Menim namreč, da vizualno povsem dosledno prevajajo vsebino novodobnih politikov, ki jih omenja Salecl. So pravzaprav zelo iskrene. Brezvezna politična vsebina – brezvezna podoba. Seveda je lahko vizualno sporočanje boljše od vsebine, lahko pa je tudi obratno, ko se dobra vsebina izgubi v slabi komunikaciji.

Tu velja kot primer dobre prakse omeniti predsedniško kampanijo Baracka Obame, ki je bila  kampanija posameznika, vendar se je za vedno zapisala kot ena boljše vizualno zasnovanih v zadnjih letih.

Sol Sander, ameriški grafični oblikovalec, je po naročilu Obamovega štaba oblikoval zaščitni znak “O”. Vodilno sporočilo je našel po tem, ko je prebral obe Obamovi knjigi in v njih našel ključne ideje o upanju, spremembi in novi perspektivi za ZDA. Že s samim izborom črkovne družine Gotham, ki sta jo leta 2000 oblikovala Hoefler in Frere-Jones, je subtilno z likovnim jezikom nakazal velike spremembe, ki jih je predstavljal kandidat. Vendar, kakor pravi, “O” je zgolj simbol, dejanski pomen in vpliv mu je dalo ljudstvo. Obamovo kampanijo je zaznamovalo veliko število samoiniciativnih projektov, ki so se zgodili v podporo dobro izraženi ideji, eden bolj znanih je poster oblikovalca Sheparda Faireya, ki je zasnoval portret Obame v barvah ameriške zastave in ga razširil preko spleta (http://designforobama.org/). Poster je postal sinonim za politični plakat, bolj slaven od uradne kampanije, plagiate in parodije pa srečamo še danes, 4 leta po tem.

Trend, ki sem ga opazila v slovenskem prostoru pa je bolj kot ne žicanje kreativnih osnutkov preko socialnih omrežij, masovni, instant pozivi, za male pare, čez noč. Tovrstni pristop kritiziram, ker se mi zdi za resno politiko zelo neprofesionalen - le še en način, kako sporočiti, da ne vedo, kaj bi radi, da trenutno nimajo boljših idej. Po mojem mnenju je to poceni zbujanje pozornosti. Drug trend, ki se je pojavil, so relativno prazni veliki plakati z raznimi napisi - kot sporočilo, ideje, slogani - kar pa dejansko sporočajo je: “Ravnokar gledate kup praznih besed”.
Steven Heller, oblikovalski pisec, kritik in avtor eseja Oblikovanje za Obamo ter podpornik kampanije, poudarja, da je grafično oblikovanje zelo pomembno orodje za vlado, politične stranke in posamezne kandidate, ki komunicirajo z nami. Sporočanje idej je nevaren in dvorezen meč, pravi, vendar, če želiš razumeti in želiš verjeti, je izjemen način, preko katerega lahko to počneš.

Preden bo izobraževanje reformirano, da bo sposobno vzgajati kreativno ljudstvo, bo preteklo še nekaj časa, vendar upanje ostaja, pravi Roger McNamee, ameriški investitor v znanost. Napoveduje, da se po tem, ko jo je začasno anestetizirala razgradnja kulture, kreativnost počasi vrača. Upanje polaga v tehnologijo in verjame, da nam bo ravno ta ponudila orodja za samostojnost, s katerimi bomo lahko sami zadovoljili zahteve, ki jih bmo ustvarili in se na tak način znebili [odvečnih] posrednikov. Vedar se bomo do takrat morali ukvarjati s proizvodi stare manufakturne izobrazbe.
Sodeč po vizualnih podobah v javnem prostoru danes, imamo na voljo kup pametnih ljudi, ki imajo prav in zdi se, da z vizualnim sporočanjem nagovarjajo izključno ostale pametne ljudi, ki imajo prav, vse druge, večino, pa dolgočasijo na smrt.

Onesnažen javni prostor s slabimi in dolgočasnimi političnimi plakati že na daleč kriči, da tudi letos ni na voljo novih idej. Največ kar lahko storimo, je, da jim s flomastrom narišemo brke.

 

Anita Lozar

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža mnenja MC Hiše mladih.

 

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

5 - 7 =