ANITA LOZAR

Sex, droge in rokenrol

Verjetno se spominjate South Parka, ameriške animirane serije, in Mr. Mackeya, lika šolskega svetovalca, ki izobraževanje o alkoholu in drogah strne v eno poved: “Kajenje je slabo, zato ne kadite in alkohol je slab, zato ne pijte alkohola, in kar se drog tiče – te so tudi slabe, zato se ne drogirajte, mkej...” Svarilu sledi naivna napaka, saj med učence pošlje vzorec marihuane, ki se ne vrne več do katedra.

Ta epizoda me vedno spomni na izobraževanje o drogah in alkoholu, ki ga je bila deležna naša šolska generacija. Vedno so nam težili samo s tem, da tega ne smemo početi, v podporo svojim opozorilom pa so v goste povabili par ozdravljenih odvisnikov. Marihuane nam, “na žalost”, niso dajali pod nos, so se pa oprijeli drugih, enako slabih in neučinkovitih metod, ki nas niso izobrazile, ampak le na smrt prestrašile.

V teh trenutkih nas je šolstvo oropalo možnosti razvoja lastne kritične misli. Mnenje nam je bilo enostavno vsiljeno. Droge, kajenje in alkohol – NE! Fenomen, ki je potem nastal, je bilo izločanje sovrstnikov iz družbe – vseh, ki so kadarkoli držali čik v ustih ali spili kak požirek piva. Rezultat “izobraževanja” je bila diskriminacija, saj so nas naučili, da se s “takimi” ne smemo družiti, da so manjvredni.

Spolna vzgoja je bila druga skrajnost komičnega prizora Monthy Pyton v filmu The Meaning Of Life. Ni nam ostalo drugega kakor branje nasvetov tete Justi iz najstniške revije, borba za nedosegljive knjige, namenjene samo starejšim učencem in dijakom ter shranjene pod budnim sokoljim očesom knjižničarke, in internet, natrpan s perverzneži v klepetalnicah mIRC ali MSN.

Leta 1999 smo vsi ponoreli in hoteli izgubiti nedolžnost na žuru – kot v filmu Ameriška pita, ki se je takrat predvajal tudi v ajdovskem kinu. V naslednjih letih smo malikovali Sex v mestu, kontroverzno ameriško serijo, kjer emancipirane ženske seksajo po moško. Vse punce smo si karnaenkrat želele imeti kariero. Pornografskih filmov se ni dobilo kar tako. Dostopni so bili na “zaprtih oddelkih” videotek in na TV-ju po polnoči, zato si je večina najstnikov za rojstni dan ali birmo zaželela svojo televizijo. Nemara je bila zato dobrodošla tudi slovenska filmska produkcija, ki z erotiko in homoseksualnostjo nikdar ni šparala, slednjega nismo niti obravnavali.

Kampanje s tovrstno tematiko, ki jih je takrat furala javna uprava, so bile bolj ali manj grozilne narave. K resni problematiki ni bilo nobenega poglobljenega, še manj kreativnega pristopa. Ko se je o drogah in spolni vzgoji začelo polemizirati, se je diskurz sprevrgel v moraliziranje namesto v podajanje informacij. Osnovno šolo smo zapustili dodobra zmedeni in neizobraženi. Dokler se nismo družili z narkiči in kurbami, nam je bilo obljubljeno uspešno življenje.

Kakor da bi se družba bala, da se bomo med seboj naskakovali kot zajci čim bomo v roke dobili kondom. A nanje smo morali čakati vse do srednje šole, ko smo se lahko pridružili projektu VIRUS, ki ga je vsako leto organizirala dijaška sekcija Kluba ajdovskih študentov v sodelovanju z zvezo ŠKIS in društvom študentov medicine. Elizabeth Pisani, raziskovalka na področju drog in AIDS-a, zgrožena nad neracionalnim razmišljanjem katoliške cerkve in podobnih moralnih avtoritet, se takole pošali: »Imam novice za vas: čeprav vedno nosim kondome s seboj me nikoli nihče ne položi! Ne dobiš tako lahko, kot se vam zdi!«

Oblikovanje lahko pomaga reševati taka družbena vprašanja, saj usmerja energijo, pozornost in sredstva tja, kjer je to ključnega pomena. Pri tej problematiki ne gre več za vprašanje morale, gre za izobraževanje, podajanje informacij in obliko, v kateri so podane.

V slovenskem prostoru poznamo primer dobre prakse studia Poper, kampanijo Kul je premisliti droge (2006), ki je želela postaviti platformo, na kateri bo prišlo do interakcij med sovrstniki in predvsem do razvoja kritične misli, ki nam je klasična izobrazba ni dopustila. Ključno je bilo ohraniti podatke dostopne še leta po izteku omenjene kampanje (http://premislidroge.wordpress.com/). Dr. Oliver Vodeb, ustanovitelj studia Poper, komunikacijski teoretik in predavatelj, v knjigi Družbeno odzivno komuniciranje zapiše, da je treba kampanjo graditi na tehtnih in znanstveno dokazanih argumentih, uporabljati pozitivno retoriko in na ta način aktivno vključevati mladostnike v javni diskurz. Vodeb pravi, da je treba odpreti prostor dialogu, saj v nasprotnem primeru kampanja problema ne rešuje, temveč postane tudi sama del problema.
Nujno je treba omeniti tudi kreativno kampanjo ZDA, države, ki spada v vrh držav z velikim številom nenačrtovanih nosečnosti med mladimi. Za kampanjo je podjetje IDEO, eno najbolj kreativnih podjetij na svetu, ki s pomočjo oblikovanja išče rešitve za nove vzorce obnašanja v družbi, vzpostavilo spletni portal (http://bedsider.org/), kjer so se usmerili v jasno podajanje informacij o preventivi. Na kreativen in sproščen način so mladim, predvsem mladim ženskam, predstavili različne vrste kontracepcije in k tem dodali še vrsto drugih informacij – stopnja varnosti pred spolno nalezljivimi boleznimi, cena, splošna ocena, video pripovedi uporabnikov, sovrstnikov itd. Kot so zapisali, so se pri kampanji raje posvetili percepciji in pravilni uporabi.

Tovrsten način dela obravnava informacijsko oblikovanje, o katerem je vse več govora tudi pri nas. »Ko govorimo o informacijskem oblikovanju,« zapiše Dr. Petra Černe Oven, slovenska grafična oblikovalka, kritičarka in profesorica, v zvezku Storitveno in informacijsko oblikovanje, »govorimo o dejavnosti, ki prevaja kompleksne, nestrukturirane in neorganizirane podatke v koristne in razumljive informacije, pri tem je poudarek na čitljivosti, razumljivosti in končni uporabnosti dokumentov.«

Danes je čas sprememb in ena večjih polemik v javnem prostoru je strpnost. Kako naj torej družba, ki večino šolanja ni bila vključena v diskurz in ni bila spodbujena k razvoju lastnega kritičnega mnenja, odloča o nadaljnji usodi bodočih generacij?

Rešitev se med drugim skriva tudi v pravilnemu pristopu, analizi in oblikovanju podatkov – informacijskem oblikovanju, ključno pa je, da začne na tovrstne problematike analitično gledati vsak posameznik, že v osnovni šoli. Nič nam namreč ne koristi, če znajo slovenski šolarji na pamet našteti vsa glavna mesta.

Anita Lozar

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža mnenja MC Hiše mladih.

 

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

4 - 1 =