BOJAN BIZJAK

Kultura kulture.



    Včasih se mi zdi, da živimo v svetu, ki nima drugega namena kot samo tega, da se ga zavemo, ni pa nam ponujeno, da bi o njem resno razmislili. Velikokrat se ujamem v zamislek, da bi naš realni svet bil drugačen, če bi ga skušali doumeti skozi optiko splošne kulture. Te dni, ko se nezadržno bliža praznik vseslovenske kulture, bodo mnogi in mnoge skušali dokazati, da jim še nekaj pomeni slovenska kultura, če smemo govoriti o zgolj in samo slovenski kulturi, kajti kultura je obče civilizacijski pojav z vsem svojimi vzponi in padci. No, če le ostanem samo pri slovenski kulturi, potlej lahko rečem, da je v zadnjem desetletju zdrsnila na raven potrošniške mentalitete. Ne bi se spuščal v razpravo o tem, zakaj in kako, vendar imamo kar v lokalnem okolju dovolj indikatorjev, ki kažejo na to, da smo kulturo potisnili nekam na slepi tir zgodovine. V bistvu smo se odločili, da bomo sledili ciljem, samo imeti in  komajda biti. In to je kajpada tudi globalni problem, ne samo naš Ajdovski, kjer je kulturna vzvalovanost komajda prisotna.Včasih se zgodijo posamezni sunki, kot so štrudelfest, koncerti,  tržnica in podobno, kajpak, tudi knjižnica in Pilonova galerija ponujata kulturne produkte, vendar so to le inštitucijonalni faktorji, poleg seveda obilo ljubiteljske kulture, ki se skozi razna društva skuša osmisliti, kar kaže na to, da je kultura neka nuja in ne le presežek zadostne eksistence. Večji odmik od kulture se dogaja na povsem osebni ravni posameznika, kajti kultura se končno odrazi tudi na splošni medčloveški relaciji, ki se polagoma spreminja v nujo in ne v kulturni dialog. Potreba po okulturjenju je stara toliko kot zavest, o tem se ni vredno razpisovati, ker intelektualci to bržkone vedo, vedo pa tudi čisto navadni ljudje, ki svojo kulturno potrebo najdejo v  že omenjeni ljubiteljski kulturi, kar je vsekakor dober dokaz, da so ljudje v osnovi zasnovani tako, da si s kulturo potrjujejo bistvo sobivanja – in smo pri dognanju, da je kultura tisti družbeni cement, ki drži vse zidake družbe skupaj. Ko sem nazadnje bil na sestanku pisateljskega društva v Ljubljani, sem bil zgrožen, ko sem slišal, da je upad nakupa knjig padel za 70%, v javnih knjižnicah, pa tudi pri posameznikih. Po drugi strani pa imamo enormno produkcijo leposlovja, kar je seveda samo odraz tega, da si ljudje želijo kvalitetne komunikacije, ker literatura je neke vrste komunikacija. Kajpak sem v šali rekel na tistem sestanku, da bi bilo za Slovence čisto v redu, če bi dali toliko za knjige kot dajo samo za avtomobilsko kozmetiko( pranje avtomobilov, osvežilci zraka, razni spreji …)

Povsem drugače je  z izposojo knjig, saj je na zavidljivi ravni, no, drugo vprašanje je, kaj si ljudje sposojajo in kaj berejo. In kultura niso samo knjige, še zdaleč ne. Mnogokrat je prezrta urbana kultura, ki se manifestira v raznih izraznih tehnologijah, ki vnašajo neko svežost, ne pa vedno avtentičnost, to je že treba reči, kajti globalizacija pripomore k živahni kulturni izmenjavi. Je pa res, da potem kaj hitro zapademo v ponavljanje šablon, ki so nam vsiljene iz drugih kulturnih sfer; tako na primer so avstralska glasbila, pa bobnanje, pa še druge glasbeno plesne prakse, ki so se narodile v drugačnih kulturnih sredinah, kar ni nič narobe, nasprotno, poživlja kulturni prostor in bogati kulturno percepcijo. Ampak zame bo kulturni globalizem takrat, ko bodo, recimo, avstralski domorodci skušali oponašati naše mojstre na frajtonarici, če nekoliko karikiram kulturni globalizem. Ker smo v obdobju malikovanja naše slovenske kulture, se seveda sprašujem, koliko te kulture je še preostalo. Nekaj avtentičnosti imamo v poustvarjalcih glasbe, v slikarstvu, nekaj filmskih ustvarjalcev, peščica piscev, ki jih tudi svet pozna, tu in tam kakšna gledališka zvezda, pa se mi zdi, da je spisek že končan. Koliko sami cenimo domačo kulturno produkcijo je pa jasno, kolikor imamo časa in volje, pa nič več. Veliko je že bilo floskul o tem, da smo Slovenci kot narod obstali zgolj in samo zaradi kulture, zaradi negovanja našega jezika, zaradi hotenja, da pojemo  v svojem jeziku. Ja, to so popularne fraze v teh dneh: nekaj resnice je v tem, kajti kultura je osmišljena skozi jezik, temu se težko oporeka. In če se zavemo, kaj se z jezikom dogaja, potem nam postane hitro jasno, da kulturni vitalizem usiha, ker je  jezik zgolj še neko sporazumevalno sredstvo, kljub enormni literarni produkciji, v kateri je vse preveč plehkobe in trivialnosti. Razkorak med uradno kulturno politiko in dejansko kulturo je vse večji, kar se je pokazalo tudi v nameri, da se ukine samostojno ministrstvo za kulturo, ki je bilo, resnici na ljubo, samo nabor nekih birokratov, ki so delili davkoplačevalski denar po posebni kanalih, bolj po osebnih poznanstvih, ne pa po kvaliteti kulturne produkcije, lastne izkušnje pač. Od mojih sedemnajstih knjig, ni država sofinancirala niti ene, en roman pa je s 500 € sofinancirala občina Ajdovščina – no, vsaj simbolni namen  je bil. In da bo farsa še večja, mi država pobere za vsak avtorski honorar 25%, v mojo literarno produkcijo pa ne vloži nič. Noro, res. Vendarle me osrečuje dejstvo, da z svojo literaturo oplajam slovenski besedni prostor in mu pomagam ohranjati besedno kondicijo – zanesenjak pač. In koliko se na občinski ravni zmeče denarja za recimo nov stadion, komu zdaj služi, kateri kulturi, kateremu športu? Koliko se vloži v kulturne produkte, nekaj že, pa vendar? Enkrat sem že nekje zapisal, da smo menda edino evropsko majhno mestece, ki je kulturni dom podrlo v prid kapitalu( star kulturni dom ob tekstilni tovarni, kjer so imeli vaje tudi nekateri kasneje uveljavljeni bendi in kulturniki). In ta gesta je nedvomno pokazala, kaj Ajdovščini pomeni kultura. In še ena zanimivost, ko sem se pred leti preselil v Ajdovščino iz Ljubljane, sem, normalno, hitro poiskal tudi knjigarno, ki je takrat bila še  tam blizu banke, v C2, se mi zdi. In  na moje presenečenje so bili že ne vhodu majhni plastični traktorčki in tovornjački, igrače, po zavitih stopnicah pa si prišel do povprečno založene knjigarne … Močna simbolika, bi rekel. No zdaj je prodaja knjig nekoliko pestrejša, pa še na bolšjaku kakšno najdeš včasih. Seveda ne kaže stvari posploševati, saj vem, da v Ajdovščini obstaja človek, ki ima izjemno zasebno knjižnico, pa so tudi takšni, ki znajo ceniti knjige in tudi pisateljska  obetavnost je doma v Ajdovščini, predvsem kar nekaj pisateljic se nakazuje, pisateljev in pesnikov pa bolj malo. Vendarle, zdaj ko bo Prešeren gor pa dol, bi le poudaril, da je jezik tista osnovna kulturna dobrina, tisti kulturni artefakt, ki nas osmišlja kot narod, kot kulturno entiteto Evrope in sveta, čeprav nekateri jamrajo, da smo majhni( vse močne učinkovine s v majhnih količinah, mar ne!)
     

Naj slovenska beseda izpove našo pravo notranjost, pa naj ne bo divji kapitalizem naš sodnik in grobar naše kulture.

Bojan Bizjak Zakawsky

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža mnenja MC Hiše mladih.

 

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

9 - 8 =