TADEJ BEOČANIN

»Prvič: Vaša naloga je, da se učite. Le kdor se uči,bo kaj znal. In le kdor kaj zna, bo lahko koristil domovini.« Tito.

 

Ne vem točno, ali sem zadnji ali predzadnji letnik, ki mu je zgornji citat s še dvema nadaljevanjema krasil naslovnico osnovnošolskega spričevala. Če bi danes še kaj pisalo na spričevalu in opominjalo osnovnošolce na višji cilj njihovega trenutnega početja, bi bil zadnji del citata verjetno nekoliko drugačen.

Včasih je šolstvo počelo dvoje: izobraževalo in vzgajalo. Mogoče to počne še danes, čeprav sam v uspešnost drugega precej dvomim. Je že res, da je vzgoja v primarni pristojnosti družine in šele potem šole. Pa seveda članskih mladinskih organizacij. Pa vendar ni to tisto, o čemer bi rad razmišljal. V času zaključevanja šolanja, mature, izpitnega obdobja na fakultetah … sem se spomnil svojih spričeval in citata iz naslova te kolumne. Kot opomnik je zazvenel v ušesih, ko sem se nedolgo tega pogovarjal s profesorico na ajdovski gimnaziji.

Tudi ona spodbuja dijake k učenju. Zelo. Da nima tako preprostega dela, kot so ga imeli v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ji povsem verjamem. Verjamem ji tudi, da nima tako preprostega dela, kot ga je imela še v prejšnjem desetletju. Še nedolgo nazaj so učitelji lahko postavljali zglede, vzore in dajali obljube za prihodnost. To je bilo že skorajda dovolj za motivacijo. Kaj pa danes; zakaj je mlade vsak dan težje motivirati za učenje? Odgovor za to lahko poiščem v razmišljanju filozofa Umberta Galimbertija, ki trdi, da prihodnost za mlade ni več obljuba, ampak grožnja. Skoraj se ne bi mogel strinjati bolj. Stopnja brezposelnosti med mladimi narašča iz dneva v dan. Danes je še skrita v študentskih napotnicah in fiktivnih vpisih, jutri bo tudi ta prišla na plano. In to ne stopnja brezposelnosti mladih, ki niso sledili citatu iz prve vrstice. Gre za mlade diplomantke in diplomante, ki brez uspeha dnevno pošljejo po več prošenj. Veseli so vsaj odgovora, čeprav negativnega. Jih je vsaj nekdo opazil.

Nazaj k profesorici. V pogovoru mi je izdala še največjo težavo pri njenem početju. Ta največja težava niti ni slaba perspektiva. Ni naraščajoča brezposelnost. Ni pomanjkanje pozitivnih zgledov. Njena največja težava so negativni zgledi. Njena največja težava je Ivan Simčič. Poslanec, predstavnik ljudstva. In njegovo srednješolsko spričevalo. Ko spodbuja dijake k učenju, ji ti seveda mimogrede odgovorijo: »Če ne bo šlo z učenjem, si bomo pač kupili spričevalo. Če si ga lahko poslanci, si ga lahko tudi mi.« Verjamem ji, ki mi reče, da na to nima odgovora. Tudi sam ga nimam, kljub temu, da sem povrh vsega še politik in imam vedno v rokavu odgovor na kakršnokoli vprašanje ali izjavo. Kam smo pripeljali to družbo? Res že do stopnje, kjer jo, združeno v majhni in sposobni državi, vodijo nepooblaščeni trgovci, prekupčevalci z zemljišči, neplačniki poštenih delavcev in drugi, ki denar merijo v thalerjih? Očitno res.

In vsem tem, ki danes vodijo domovino, je citat iz naslova te kolumne krasil naslovnico osnovnošolskega spričevala. Učili so se verjetno res, skoraj vsi. Dvomim pa, da koristijo domovini.

Tadej Beočanin

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža mnenja MC Hiše mladih.

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

4 - 5 =