BOJAN BIZJAK

Pamet jezika

 

 

Zdaj, ko so mnogi že zasedli klopi v šoli in ko so že prve sitnosti tudi z branjem literature in s pisanjem spisov, bi se skorajda spodobilo kaj reči na to temo. Najprej bi se seveda dotaknil vrednotenje jezika, ki, tako se zdi, sploh nima več veljave, kaj šele, da bi bil materin jezik toliko priljubljen, da bi si omislili celo dopolnilni ali nadgradnji pouk, kot ga poznam recimo fizika ali matematika. No, kar počez ne kaže kritizirati, saj so izjeme, so jezikovni pedagogi, ki znajo priljubljenost materinščine vcepiti na nevsiljiv način. Šolski programi so včasih dokaj togi in ne dopuščajo tiste gibkosti, ki jo prinaša življenje. Nemalo sem bil presenečen nad člankom v sobotnem časopisu delo, ki omenja, da znameniti rep pevec Trkaj  odpira internetno stran, kjer se ustvarja nov slovar, ki se trudi tudi s poslovenjenjem nekaterih izrazov, ki so med mladimi priljubljeni – recimo, všečkanje, namesto lajkati. Članek tudi navaja že dokaj obrabljeno frazo, da je jezik živ in se sproti dopolnjuje in raste, kar je seveda še kako res, a se premalo trudimo, da bi stvari poslovenili, kar so sicer radi počeli naši predniki. Žal, pa nisem v članku našel konkretnega internetnega naslova, ampak stric Google, jo bo našel, brez skrbi. No, zanimiva povezava je tudi: http://www.razvezanijezik.org/.  Tu se da prav veselo igrati in dodajati besede, ki si jih izmislite in izmišljujete. Kajpada stroga znanost ve o jeziku vse in pozna pravila, po katerih je jezik nastal in nastaja, vendar, kot sem že omenjal, jezik je živ organizem. Nemalokrat sem pri mladih ljudeh naletel na odpor do lastnega jezika, kar me seveda kot borca za svoj jezik sila žalosti. Velikokrat sem se že spraševal, čemu? Del krivde je prav gotovo v ohlapni strategiji poučevanja materinščine, drugi del je v multimedijski preparacij celih generacij, ki so si izposodile hiter način komuniciranja in si jezik preprosto priredile za preprosto komunikacijo, ki jo znotraj subkultur dopolnjujejo slengizmi. To je nesporno, to je življenjsko. Splošna uporaba jezika je na nizki ravni, kar seveda ima svojo zakonitost znotraj logike jezika, ki ima svojo zakoreninjenost v kulturi, v etični podlagi. Enačenje jezik – nacija, je danes precej sporno, a še vedno veljavno načelo v kulturološkem smislu, manj v sociološkem pomenu. Malo je ustav v moderni demokracijah, ki bi prepovedovale uporabo kakšnega jezika, seveda pa določajo za splošno uporabo samo en uraden jezik in manjšinam je podeljena pravica uporabe njihovih jezikov. Pri nas ni nič drugače, slovenščina je uraden jezik. Koliko ga spoštujemo, koliko veljave ima, pa vedo študentje, ki marsikje poslušajo predavanja že v angleščini … Večino strokovne literature je v angleščini, običajen sporazumevalni jezik v znanstvenih krogih je angleščina, v bančništvu, v ekonomiji na sploh, pa tudi. Kaj pa bo potem ta materinščina? Samo balast v šoli, pa še vsi ti književniki, ki so opisovali jok in pogrebe in nesrečne ljubezni in vaške reveže in kmečko bedo in meščansko vzvišenost pa morda še kakšne vojne slave in kasneje junake nočnega življenja, odtrgance vseh vrst, pa fora z romani, ki so napisani v trdem pouličnem jeziku …  In ta večni Cankar, pa Prešeren !? Ja, kaj pa potem?

Sla po materinščini se pojavi takrat, ko je ta zatrta in zatirana. To so skusili naši predniki na naših prostorih, ko je bil slovenski jezik uradno prepovedan in zatiran. O ja, celo tako daleč je šlo, da so učitelji pljuvali otroke, ki so govorili slovenski jezik … In v  mojem romanu Koraki v megli, imam kratko zgodbico o deklici, ki jo je pestoval italijanski okupacijski oficir in ji govoril, da ima »umazan jezik«. Dekletce seveda tega takrat ni razumelo, prevedla ji je mama, pa si je potem hodilo gledati jezik v zrcalo … Smisel materinščine je pravzaprav v njeni vzgojni naravi, v njeni subtilnosti in graditvi notranje ozaveščenosti, ki nam je dana in jo je vredno negovati, pa čeprav bi bilo treba pristop nekoliko spremeniti. Poznavanje slovenske klasike je seveda za izobražence nuja, tudi za ostale, se razume, ker le tako bodo doumeli »pamet jezika.« Skozi literaturo veliko izvemo o psihologiji naroda, kateremu pripadamo. In spet je treba poudariti, da je narod zgolj in samo etična kategorija, še zdaleč ne državna in samo državna tvarina. Nacionalne države so odmrle in še odmirajo. Država je na nek način administrativna organizacija na nekem prostoru, v katerem sobivajo govorci različnih jezikov, ker so pač migracije bile in so še, vendar je večina prebivalstva, ki govori nek jezik, tista kategorija, po kateri se potem v ustavo zapiše uraden jezik. Nobena država v Evropi ni nacionalno čista, povsod pa imajo definicijo uradnega jezika, kar se tudi strogo spoštuje in vrednosti. Še najbolj pri tem prednjačijo Francozi, ki strogo čislajo svoj jezik in se redkokdaj primeri, da bi s tujci govorili kako drugače, mi pa, če se le da, govorimo jezik prišlekov, kar je nekakšna naša genska oprema. V zgodovini je že bilo tako, da so nas oblivala mogočna jezikovna morja, pa smo vendarle obdržali svoj otok, svoj jezik. In z usodo jezika sem se poigral v nekoliko utopističnem romanu Brihtanija, ki je namenoma tu in tam z napakami, ker se pač ukvarja z jezikom, ki je enkrat že bil potopljen. Priporočal bi ga v branje, saj ima v sebi tudi kar nekaj humornih scen, je pa primeren za tiste, starejše od petnajst let, se razume.

Pamet jezika je torej v govorcih, ki ga uporabljajo in na njih je, kaj bodo storili s tem jezikom. Mnogi raziskovalci so že dokazali, da je jezik globoko zakoreninjen in definira osebnost, čeprav ne tako usodno, da bi bila psihična pohaba zaradi zamenjave jezika, pa vendar … Znan je primer ruskih otroških psihologov, ki so v petdesetih letih prejšnjega stoletja v trdem režimskem okolju naredili poskus z dečkom, ki so ga odvzeli materi takoj ob rojstvu in so ga imeli v posebni baraki sredi gozda – do desetega leta ni imel priložnosti slišati človeškega glasu( hranili so ga molče, preoblačili, kopali …)  Potem so ga začeli učiti govoriti nek pozabljen jezik plemena na skrajnem severu Sibirije – imeli so samo še dva človeka, ki sta znala tisti jezik. In otrok je potem govoril ta jezik, jasno. Kasneje so dečka preselili nazaj v svoje okolje, med vrstnike, ki so govorili njegov pravi materni jezik. Zelo hitro se je tudi tega naučil. S tem poskusom so »inženirji duš« hoteli dokazati, da ni nobenih sledi jezika v podzavesti, da se človek lahko nauči kateregakoli jezika, da torej posebnih kultur ni, da … Ja, še bi lahko pisal, ampak bi bil preveč dolgovezen. Toliko za danes, za jesenske zamislek … Morda bo kdo prebral Brihtanijo, morda pa bi svetoval še kakšno drugo branje, ki nima zveze z usodnostjo jezika, da pomislim:  Stayron – Lezi v temo. Gabrijela Babnik, V visoki travi, pa morda še Momo Kapor – Foliranti, Tagore, Lačni kamni, Kurt Vanengut, Zajtrk prvakov. Franjo Frančič, Rosa.

Le toliko, pa veselo jesen.  

Bojan Bizjak - Zakawski

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža mnenja MC Hiše mladih.

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

6 + 6 =