Anita Lozar

Lenuhi smo.

Praktično ni več argumenta, ki bi me prepričal, da to ni res. Študije o azijski kulturi me nasprotno vedno znova pozitivno presenečajo. Vem, rekli boste, da so ti ljudje že rojeni drugačni. Pa ni res. Le leni niso.
Kaj pravzaprav pomeni biti len? To ni nič drugega kakor navada, da vsak trenutek, ki bi ga lahko izkoristil za napredovanje, nadgradnjo ali kakršno koli rast, zanemariš in raje počivaš.
Zato želi tipičen prebivalec Zahoda za vsako oddelano minuto tudi minuto počitka. Želi za vsako šolsko uro odmor. Za vsako opravljeno nalogo nagrado. In želi, kar je še posebej opazno v zadnjih letih, da drugi prevzamejo odgovornost za napake, ki jih stori sam.
Razlike in vzorci vedenja naj bi bili posledica zapletene zgodovine, ki jo zelo dobro opiše Malcolm Gladwell v knjigi Outliers, rezultat pa je tesno povezan s hrano in prehranjevanjem kot osnovno človeško potrebo, o kateri rada spregovori Erika Whites v svoji radijski oddaji Zresnimo se.
Prvi pravi, da za uspeh v življenju ni dovolj le visok IQ ali družinski denar. Tudi do slednjega, katerega vrednost ni zanemarljiva, je vodila dolga veriga vzrokov in posledic, ki so dali skupni rezultat. Gladwell pravi, da veliko tehtnih razlogov za posledice, ki smo jim priča v današnji družbi, najdemo v kulturni zgodovini naroda. Kultura pa je neizogibno povezana z načinom pridelave, priprave in uživanjem hrane, ki je primarna dediščina vsake civilizacije.

Tako tudi ni zanemarljivo dejstvo, da smo ljudje Zahoda v svoji zgodovini za dober pridelek raje dvakrat od srca zmolili k Bogu, Azijci pa raje matematično preračunali količino potrebne vode in gnojil.
Riževa polja se, za razliko od zahodnjaških njiv, preudarno obdeluje vsak dan od jutra do večera, celo leto. Za razliko od zahodnjaškega reka “Če bo Bog dal dobro letino” si Azijci vsak dan rečejo, da “Kmetu, ki bo vsak dan, 365 dni v letu, vstal pred zoro, ne more spodleteti.”
Tako zahodnjak za vsako opravljeno delo išče uteho v počitku, medtem ko Azijec opravlja svoje delo z veseljem in počitka niti noče, saj bi lahko ogrozil dosego zastavljenega cilja. Azijec je znal na leto pobrati tudi do tri žetve, zahodnjak je zimo prespal in žel vedno samo jeseni vsako drugo leto po principu kolobarjenja. Zahodnjaški kmet je bil vedno suženj, Azijec je bil le najemojemalec.
Sistemu dela je sledil tudi sistem izobrazbe. Vsaki šolski uri sledi odmor. Po dolgem in napornem šolskem letu, ki je za pol krajši od povprečnega azijskega, pa pridejo na vrsto dolge dvomesečne počitnice. Ravno dovolj, da učenci pozabijo vse, česar so se naučili.

Za razliko od Azijcev večino leta v resnici ne počnemo ničesar, in ko se česa končno lotimo, ne gre brez joka in stoka. Od Azijcev, ki jih je več tako po številu kakor tudi po višini IQ-ja, pa niti besede.

Azijski otrok se uči dvakrat dlje od otroka Zahoda, azijski kmet pridno preračunava in dela celo leto, azijski študent pride v knjižnico prvi in zadnji odide. Imajo boljše rezultate, imajo večje uspehe. A za egocentrizem Zahoda to nikdar ne bo dokaz, da so boljši, ker so marljivejši, saj vendar v zameno dobijo samo riž.
Ampak včasih je iz zemlje pridelan riž veliko boljši od tega, kar na krožnike dobimo pri nas te dni. Da se v zahodnih državah poje največ pomfrija med vožnjo avtomobila, pove veliko. Topel, doma skuhan obrok, sestavljen iz živil v pravem pomenu besede, bo kmalu postal redkejši od belega medveda. Postali smo tako leni, da telo hranimo s fotografijami hrane na Instagramu, v resnici pa telesne funkcije drži v pogonu kofein, tein, taurin in še kak drugi -in, ki je ravno “in”.

Danes namesto k Bogu za dobro letino molimo k multinacionalkam za izdelke v akciji. To, da nam ponujajo deset različnih embalaž ene vsebine, še ne pomeni, da imamo izbiro. Kadar restavracije zalaga en in isti dobavitelj, je resnična razlika samo v količini porabljene soli. In če se vam zazdi, da je pizza pri onem okusnejša, kakor pri drugem, smo lahko v resničnih skrbeh.

Lenoba nas je tako razvadila, da nočemo več lupiti kuhanih jajc. Za 10 € nam vendar prodajajo pripomoček, ki nam bo v življenju pri lupljenju jajc prihranil toliko časa, da bomo lahko duhovno resnično in končno napredovali.

Nismo se rodili taki, za neuspeh niso krivi niti geni niti reven pedigre niti kaj tretjega. Ležimo v postelji, ki si jo je Zahod postlal skozi stoletja. Delaj in počivaj koncept ne deluje.
Z vsako leno minuto smo dlje od zastavljenega cilja. In če ga želite doseči v relativno kratkem času, preden se toliko postarate, da vas bo po koncu držalo le še jamranje, vam predlagam, da razmislite, kaj obdelujete – fevdalno zemljo ali riževo polje? In ne pozabite: če boste vstajali pred zoro vsak dan, 365 dni v letu, vam ne more spodleteti!

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja MC Hiše mladih.

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

2 - 1 =