Bojan Bizjak Zakawsky

Bodočnost bodočnosti.

  Zanimivo je, kako lahkotno nekatere politične elite dojemajo, kaj se pripravlja za bodoče rodove. In še bolj zanimivo je, da jih je veliko že v politiki takšnih, ki so komajda vstopili v svet odraslosti. Naučili so jih leporečiti, opremili s spodobnostjo, z vizualno koketnostjo in s filozofijo: molči, kadar je treba in govori, kar ti bomo naročili – tako nekako politične elite vzgajajo svoj podmladek. In potem se zgodi paradoks, da bivši mladi ljudje obrnejo hrbet svoji volilni mladi bazi in čez noč pozabijo, da so bili tudi oni v vrsti na uradih za zaposlovanje, pa da so tudi oni trepetali, kaj bi z diplomo, ko pa … Tukaj se zgodba začenja. Danes je vse več in preveč študijskih smeri, ki samo podaljšuje agonijo mlade populacije. Dokler so raznovrstni študijski programi zgolj in samo socialni korektiv družbene razslojenosti, potem je s to politiko nekaj hudo narobe. S tako tamponsko blažitvijo hotenj mlade populacije se dogaja, da so mladi odrinjeni od vseh vzvodov rasti in se zelo pozno vključujejo v trg dela, čestokrat brez pravih izkušenj in prepotrebnih znanj, ker so bili primorani vleči študij zgolj in samo zato, da so v nekakšni shemi – zavarovanje in podobno. Če se že jim ponudi delo, potem je to takšne vrste, da zgodaj občutijo, kaj je izkoriščanje, kaj je realnost trg dela in kaj je svobodna izmenjava ponudbe in povpraševanja dela.  Izkoriščanje študentske populacije je zaenkrat zakonsko dovoljena, vendar so mladi politiki premalo osveščeni in motivirani, da bi relaitete s tega področja vgradili v svoje politične programe: morda pride včasih do javnih krikov, vendar se strankarska disciplina hitro vtakne v dogajanja in strankarski veljaki utišajo prezgodnje peteline.

Že kar nekaj javnega natolcevanja je bilo na temo, da mladi šolani ljudje zapuščajo državo, da je beg možganov že kar zaskrbljujoč – pa je res. Bodočnost mladih diplomirancev je trenutno res nična, skoraj nična. Politika se ukvarja zgolj in samo s pozicioniranjem lastnih funkcionarjev in z delitvijo tržnega plena preko lobističnih mehanizmov – in to že več kot dvajset let. V teh letih so nekateri mladi politiki odrasli in postali premožni. Za njimi so se vzgojili novi, včasih ideološko še prenapeti in zaverovani v svoj nazorski svet, ki da je edini pravi in odrešujoč. Tako majhen trg, kot je naša država, resnično prenese majhno količino diplomirancev. Zato je odliv mladih diplomantov nekakšna naravna nuja, vendarle so tu neke meje, ki si jih družba, če hoče rasti in biti tržno zanimiva, ne bi smela dovoliti. Pogoji zaposlovanja v tujini so zelo različni, ker so pač tržni mehanizmi ostri in ne dopuščajo nekega ležernega čakanja, da se bo nekaj že zgodilo … Pri nas pa se politika trudi, da bi ustvarila zakonsko zmešnjavo na področju zaposlovanja mladih ljudi. Mnogim ustreza, da ljudje masovno študirajo, ker je to bazen poceni delovne začasne in izobražene delovne sile. Vendarle je treba vedeti, da politika ni sama po sebi kreator trga dela, zgolj posredno, s svojimi zakonskimi predlogi, in tu se dogaja, da so ti zakoni ohlapno napisani in slabo uveljavljeni. Zakonodajna strategija je zagotovo naravnana tako, da so lobistični pritiski vedno možni in izpeljani. In zato bi se morala najti nekakšna kohezivna politika, ki bi mlade ljudi politično povezala v enotno strategijo, s katero bi preko uveljavljenih političnih kanalov zmogli vplivati na zakonodajno oblast, da obravnava in sprejme nove zakone, s katerimi bi olajšali zaposlovanje mladih diplomantov. Mehanizmi so znani: stimulativno davčno olajševanje, reprogramiranje dolgov za uspešne podjetnike, ki zaposlujejo potencialno dobre kadre, ustanavljanje razvojnih zadrug, ustanavljanje alternativnih socialnih podjetji … in še je takšnih strategij, preveč za tak kratek zapis. Problem je pravzaprav v politični volji, v načinu organiziranja znotraj demokratičnih struktur družbe. Nič ni narobe s tržnim gospodarstvom, dokler nam gre dobro, ko pa smo ogroženi, potem pljuvamo vse povprek, ne da bi sami kaj storili. Mehanizmi demokracije so zgolj orodje za uveljavitev neke pravne institucije, da ima potem družba in  država videz kredibilne demokratične organizacije. Mladi naj se začnejo samovzgajati v duhu trdne in poenoten povezanosti, naj poenotijo svoj vizijo in naj prilagodijo politično strategijo dejanskosti, ne pa da nasedajo strankarskim hirarhijam, ki jim obljublja napredovanje, vendarle samo do tam, dokler se sme … Mladi imajo biološko moč, imajo močno intelektualno zaledje, vendarle jim manjka določenih  političnih izkušenj – nekaj se jih da nabrati skozi strankarske pomlajevalne mehanizme, vendar – to sem že omenjal – ti so  namenjeni zgolj strankarski vzgoji.

Cela Evropa stoka, da se kriza zaposlovanja mladih ljudi nadaljuje. Regeneracija delovne sile je očitno v krizi. Evropa je že tako v nekem konstantnem izumiranju, ker se populacija starostnikov povečuje, otrok je pa vedno manj, torej ji grozi  biološka ošibelost. In potem sprejemajo zakone, kjer se starejšim podaljšuje delovna doba, mlajšim se pa ne da dela – kje je tu logika – socio – biološka logika. Če bi mladi imeli več priložnosti, bi s tem prispevali tudi več v proračun in v pokojninski sklad. Generacijska izenačenost na trgu dela bi se poenotila in bi fleksibilnost delovnih mest res lahko zaživela. Zato naj bodoči rodovi premišljujejo v tej smeri, v smeri zgodnje zaposlitve. To so samo papirni konstrukti, razmisleki nekoga, ki razmišlja o usodi bodočih generacij – žal. Zakoni kapitala so tu izredno kruti in nimajo posluha za preoblikovanje družbenih struktur, vendarle, demokracija dopušča svobodno politično organiziranost, in znotraj te je treba iskati možnost za zmožnosti mladih ljudi. Politična moč mladih je v moči energičnega argumentiranja svojih zahtev: zanimivo, če gre za zabaviščne centre in športne dejavnosti, mladi še nekako uveljavijo svojo politično moč, ko pa gre za politično bolj zrele odločitve, jih pa strankarski mehanizmi zmeljejo. In zastonj  je samo jadikovati, ni dela, nič se ne da storiti – potrebno je imeti vizijo in trdno odločenost, da jo uresničiš. Na nek način se bo potrebno politično ozavestiti, se primerno organizirati in uveljaviti svojo mlado energijo in voljo tudi za resnejše življenjske cilje.  Sami ste lahko kreatorji svoje bodočnosti, le več političnega poguma, discipline in zavzetosti bo potrebno.

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža mnenja MC Hiše mladih.

 

 

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

2 - 4 =