Alenka B.

O zaljubljenosti, ljubezni in podobnih scenah.

Vsi si želimo biti ljubljeni, vsi, ni ga človeka, ki bi ga poznala, da ne uživa v teh magičnih občutkih. Toda danes vse prepogosto zamenjujemo ljubezen z zaljubljenostjo, in vse prepogosto iščemo zgolj in samo zaljubljenost. In za kaj pravzaprav gre? Zaljubljenost smo skoraj vsi v življenju že občutili. Bili smo zaljubljeni v zvezdnike, sošolce, ali v kakšnega simpatičnega soseda, ali sosedo . Vemo, kako se metuljčki podijo po našem želodčku, vemo, kako je ležati v postelji z uprtimi očmi v strop in sanjariti razne ljubeče prizore s to osebo. Cel film smo sposobni narediti in presenetljivo dobro dodelamo tudi detajle, ki bi jim sicer pripisali izgubi časa. Zgleda, kot da je postal ta svet zadet od zaljubljenosti, kot da je to najvišje in največ, kar se nam lahko v življenju zgodi,  in marsikdo postane od teh občutkov tako rekoč zasvojen, kajti takrat se v naših vsemogočnih možganih aktivira predvsem predel za odvisnost, zato ni čudno, da se naše misli vrtijo le okrog ljubljene osebe,  in da se toleranca zvišuje, da si želimo vedno več in več. Delujemo torej podobno kot odvisnik. Pri teh vznesenih, vse okupirajočih  mislih, ko smisel življenja skoncentriramo samo na ciljno osebo, skorajda pozabimo "živeti". Zmanjša se nam apetit, utrujenost izgine, po žilah se nam pretaka adrenalin in zvišana raven dopamina. Smisel obstoja zaznavamo samo v dvoje in okrnjena je energija, ki smo jo prej vlagali vase in v svoj študij, delo ali hobije, je okrnjena. Bazirati začnemo v dvojini. Pozabimo na probleme v šoli, pozabimo na probleme s starši, pozabimo celo na najgloblje strahove in bolečine. Svet je dobil svoj smisel in mislimo si, da bo od sedaj naprej vse dobro. Tudi če se bo prikazal oblaček na našem nebu, ga bo najina dvojina odgnala. Vem, sliši se enkratno, ampak, ali je realnost tudi tako enkratna. Žal ne. Težava nastane v naravi same zaljubljenosti. Zaljubljenost ima rok trajanja, tako kot sadni sokovi in ne zazna pravega okusa osebe, predvsem zato ker izhaja iz nas samih . Zaljubimo se tako rekoč v naše misli, v našo predstavo in v našo iluzijo o določenem človeku, to pa na podlagi intenzivnih in prijetnih občutkov, ki jih ta oseba izzove iz nas zgolj z izgledom, določeno mimiko, določenim načinom mišljenja ali govora, in mi te drobce posplošimo na celoto. Prične se idealizacija, ki pa je daleč od resnice. Potemtakem ta oseba v resnici za nas sploh ni pomembna, ampak je pomembna le zato, ker v nas izzove določeno dogajanje, in ker temelji potemtakem ne stojijo na osebi nasproti nas, ampak na nas samih,  se prej ali slej ta princ ali princesa spremeni v žabo. In potem smo razočarani in gremo iskat naprej. Tako zapravljamo kup energije s skakanjem s cveta na cvet, s celjenjem ran in iskanjem tistih večnih metuljčkov, ki to nikoli ne bodo mogli postati −- večni. Večna pa  je lahko ljubezen. Ta definitivno ni tako silovita, divja in ne sproža v nas tako ekstaznih trenutkov kot zaljubljenost, je pa lahko večna, umirjena, a ne dolgočasna, in kar je najpomembnejše, je realna. Ljubimo lahko le stvarno podobo človeka in nikakor ne naše iluzije o njem. Ljubezen je potemtakem obrnjena k drugemu, medtem ko je zaljubljenost obrnjena k samemu sebi. V ljubezni se odpre prostor povezanosti, pripadnosti in varnosti. Naša dejanja, ki jih poklonimo ljubljeni osebi, so narejena v dobro njih in ne zaradi nas, kot pri zaljubljenosti. Vemo celo, da bi brez te osebe preživeli kvalitetno življenje, vendar se hkrati zavedamo, da nam je lepše, če nas ta oseba spremlja na naši poti;, medtem ko zaljubljenost verjame, da ne more živeti brez ljubljene osebe, da bi ob izgubi doživela celo dramo življenja.

Ljubezen je torej resničen odnos, kjer se ljubljena oseba sprejme, takšna kot je v resnici, z vsemi svojimi napakami in z ne-potrebo po spreminjanju partnerja. Pušča dovolj svobode, da osebe v njenem vrtincu živijo polno življenje. Je iskrena, čeprav ve, da bo mogoče s tem prizadela, vendar bo prav zaradi tega omogočala resnično približevanje dveh, ki bo temeljilo na zaupanju. Ljubezen je izjemna, a zelo redka v današnjem času. Nihče ne pravi, da so izjemne stvari v življenju preproste in da se jih da na hitro dobiti, toda za ljubezen se je vredno truditi, vredno jo je iskati najprej znotraj sebe in potem zunaj nas, kajti popelje nas lahko v najgloblje razsežnosti naše duše in tam tudi ostane;, medtem ko bo zaljubljenost prej ali slej izgubila na moči in nas pustila prazne in izmučene. Zaključila bom z besedami znamenitega libanonskega pesnika Kahlila Gibran, ki pravi:

"Toda, če v svojem strahu iščete zgolj miru in užitka v ljubezni, je bolje za vas, da si zakrijete svojo goloto in odidete z mlatišča ljubezni v svet brez letnih časov, kjer se boste smejali, a ne iz srce, in jokali, a ne izjokali vseh solz. Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe. Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest. Zakaj ljubezen zadostuje ljubezni."

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja MC Hiše mladih.

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

9 + 4 =