Ana Plesničar

Bosna (1. del)

 

Kajmak in ...

Tokrat je jug obljubljal neznano. Kaj sploh vem o Bosni? V ušesih mi odzvanjajo imena krajev: Sarajevo, Jajce, Srebrenica, Tuzla ...  Krajev,  ki so se mi vtisnili v podzavest med odraščanjem, ko so starši zvečer preklopili na poročila. V letu rojstva samostojne Slovenije sem se spoprijateljila s punco iz Mostarja, Tatjano, katere ime se je izgovarjalo čisto drugače kot ime sosede Tatjane. S številno družino so se kot begunci nastanili v vaškem župnišču in ker si pri svojih šestih letih brezskrbnega življenja med travniki in gozdovi niti v najbolj divji domišljiji nisem znala predstavljati, kaj vojna je, kaj šele kaj pomeni biti begunec, sem jo posvojila kot neko eksotično bitje, ki posrečeno naglašuje besede, ki so in hkrati niso take, kot sem jih bila vajena do tedaj. Vzela sem jo za svojo in se zaradi njene preprostosti, topline in prijaznosti čisto po otroško zaljubila vanjo in v mesto, iz katerega je prihajala.

Dobrih dvajset let pozneje se brez vinjete cijazimo čez Col v Bosno. Za Tatjano se je izgubila vsaka sled, Mostar pa še stoji. V GPS vtipkamo Banja Luka in na hrvaško-bosanski meji večerne urice izkoristimo za šetanje ob avtu ter zategovanje in odtegovanje ročne zavore. Vsak od nas si želi Bosne na svoj način. Sopotnica razmišlja o novih bosanskih pletenih cipelah z Baščaršije  in želi si jih kupiti pri tistem starem trgovcu, ki jih ji je, skupaj s sladkimi komplimenti, prodal pet let nazaj; naš navigator sanja o ratloku, sladkorčkih, ki jih tu dobiš zraven bosanske kafe iz džezve; meni diši kajmak kjerkoli in kadarkoli in zraven česarkoli – tudi zraven kajmaka; šofer pa v Veliki Kladuši, takoj ko prečkamo mejo, sunkovito zapelje na pločnik, nas srepo pogleda in ni mu treba dvakrat reči: “Pivo i pekara!”.  Okrepčani vozimo skozi razpotegnjene vasice in v temi noči opazujemo kresove, ki se prižigajo na predvečer prvega maja. Mika nas, da bi se ustavili, a v  baru Jazz Banja Luka čaka Igor, naš couchsurferski gostitelj. Ko prispemo, je ozračje že razgreto, glasno in živahno, ovito v cigaretni dim, rakijo in pivo. Glasba, ki prihaja izpod izkušenih prstov mladih glasbenikov, nam steče skozi ušesa do stopal in telo se po celodnevni vožnji topi od ugodja. To lahko naredi samo res dobra muzika.

Stisnemo se v malo Igorjevo garsonjero in potonemo v sen ob zgodbah o dedku, ki je vsak dan hodil čez polje tankovskih min, in njegovem vnuku, ki se dan za dnem bori za energetsko čistejšo Bosno in na čigar couchsurfing profilu pod rubriko “Ena neverjetna in čudovita stvar, ki si jo v življenju naredil” preberemo: “Našel sem službo v BiH brez vplivnih sorodnikov v politiki.” Navihan dečko. Prvega maja zjutraj ga odložimo pred prostori njegove NGO organizacije, ker ga čaka sestanek. Nas čaka Srebrenica, še prej pa Tuzla in kepica sladoleda. Kmalu se vozimo prav ob meji s Srbijo, ob čudoviti reki Drini. V Potočarih obmolknemo. Čevapčiči, ki smo jih kilometer prej zmazali skupaj s kajmakom in lepinjo, nam obtičijo nekje v prebavnem sistemu. Spomenika žrtvam genocida leta 1995 v Srebrenici ne moreš zaobjeti z dvema očesoma. Bolje, da se ga ne trudiš zaobjeti z umom. Sonce se je tisti dan odbijalo od belih spomenikov, postavljenih za več kot osem tisoč dečkov in mož. Temo, ki jo danes čutijo njihove matere, žene in sestre, si nismo hoteli predstavljati. Ob zvokih molitev, ki jih je mlad mož pel v senci drevesa, smo vžgali avto in odpeljali.

(to be continued)

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

1 + 2 =