Ana Plesničar

Bosna (2. del)

...Tešanjske napolitanke

V Sarajevo prispemo zgodaj zvečer in trčimo ob Vječnico, obnovljeno mestno hišo mavrskih potez. Nastanimo se v srcu mesta, na Baščaršiji. Hostel Franz Ferdinand ponuja vroč tuš (neprecenljivo), ladijski pod v kopalnici (moje sanje za takrat, ko bom velika in imela svoj dom), bele pernice (čisto razvajanje po celodnevni vožnji) in brezplačno uro zgodovine, saj na stenah ob sleherni postelji bodejo v oči “fun-facts” iz časa atentata na Franca, avstrijskega prestolonaslednika. Hostel naslednje jutro ponuja brezplačne oglede mest, a mi se odločimo za samovoljno vandranje po ulicah in uličicah starega mesta,  ogledovanje bakrenih izdelkov, vonjanje sveže mlete kave, občudovanje sarajevskih džamij, katedral in pravoslavnih cerkva, barantanje v malih obrtniških trgovinicah in hranjenje  sarajevskih mačk. Z lahkoto bi vandrali do večnosti, a v načrtu imamo še planino Prokoš, cilj pa je prespati v Jajcu.  Petnajst kilometrov vzpona na planino po zbiti, blatni in luknjičasti cesti opravimo v pičli uri in pol. V avtu vlada tišina, ki jo prekinjajo šoferjevi radostni vzkliki, ko še posebno natančno zapelje v luknjo ali čez kamen. Balkanske kletvice ostanejo v zraku, ko se nam na vrhu odpre pogled na pastirske koče in Prokoško jezero. Že kujemo načrte, kako bi se vrnili in tu preživeli kak teden odrezani od virtualnega sveta, samo tisti planinski občutek svežine, mehka zelena trava in tu pa tam kakšna krava. V dolini se ustavimo v obcestni gostilni in si za evro in pol privoščimo pijačo za štiri. Nato uresničimo sopotnikove sanje in za drobiž nakupimo skladovnico orehovih in sadnih ratlokov za družinske člane, delodajalce, prijatelje in vse, ki nas poznajo ter napolitanke in čips za nas, ker gorski zrak vzpodbudi apetit. Jajce nas pozdravi z mestnim obzidjem in ker smo spet lačni, posvojimo pekarno in počistimo police z bureki in raznimi zavitki. Zjutraj nas naš prijatelj Garmin kot ponavadi prijazno popelje po najkrajših krajšnicah in najbližjih bližnjicah, se pravi obvezno po makadamu in naokrog. Na cilju smo poplačani s čudovitim pogledom na “mlinčiče”, eno izmed znamenitosti Jajca, in pohajkovanjem med temi pravljičnimi mlinčki ter mostički nad deročo vodo.

Ker je najbolje plavati s tokom in je voda tema našega zadnjega, četrtega dne na cesti, nas le-ta ponese do bosansko-hrvaške meje, od koder je le lučaj do Plitvic in Plitvičkih jezer. Še zadnja pleskavica in lepinja v Bihaču ter slovo od konvertibilnih mark. Ko vstopimo v EU že negodujemo nad visoko, čeprav študentsko vstopnino v Pitvicah, kislim vremenom (ko bi morala voda biti pod tabo, ne pa tudi povsod drugje) in preštevilnimi turisti. Vse skupaj postane zabavno, ko nas veter začne potiskati po razmočenih in mestoma poplavljenih brveh, speljanih med jezeri, jezerci, potočki, zajetji in preštevilnimi slapovi. Spet se zdi kot v pravljici, čeprav fotografiramo skoraj toliko kot japonski turisti v živobarvnih pisanih palerinah. Po dveh urah bučanja vode v ušesih se zadovoljni zatečemo v topel nissan almero letnik ‘98, naše zvesto prevozno sredstvo teh tisoč šeststo in nekaj kilometrov, ter si na poti proti domači zemlji čas krajšamo z igrico “Ugani, na kaj mislim” in Kraševo čokolado. 

Kaj je torej tisto, kar potrebuješ za dober road trip? Veliko veliko več kilometrov v primerjavi z dnevi. Dovolj prijazno prevozno sredstvo. Ravno prav prostora za noge. Zaželen je vsaj en vir glasbe in po en usb ključek, piratski cd ali mix kaseta na potnika. Fajn je imeti navigacijski sistem, ni pa nujno. Pravzaprav ni nujno imeti ničesar razen avtomobila. Lahko si privoščiš tudi lepo pokrajino in zanimive ceste, take od neba poslane, ki se vijejo v neskončnost med prostranimi valovitimi griči, ter tiste komaj še prevozne, luknjaste, blatne in ozke. Vsekakor ne avtoceste. Blazino za pod glavo ali za pod kam drugam. In seveda ljudi. Pastirje na vrhu osamljenih kolovozov in prodajalca burekov na Baščaršiji, ki le-te s poklicno natančnostjo zaluča na kovinske krožnike. Bivšega delavca Vegrada, ki na bencinski črpalki izpove svojo življenjsko zgodbo, ter dva Poljaka, ki sta v oseminštiridesetih urah prištopala iz Gdanska do Ljubljane.  Ter predvsem tako dobro družbo na sosednjih sedežih, da ko mimo tebe tečejo kilometri, ceste, menjajoča se pokrajina, muhasto vreme, tišina, smeh ter vse ostale male in velike prigode in nadloge, v glavi že sestavljaš potopis o naslednjem skupnem popotovanju. 

 

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

2 + 4 =