MC21 - Pia Peršič

Pia Peršič - Pohodnica

 pia

1. Na kaj je Pia Peršič najbolj ponosna?

Ponosna sem, da mi uspe dosegati zastavljene cilje. Velikokrat gre težko, vendar se jemljem resno in grem vselej do konca. Ob tem spoznavam sebe, gradim na svoji notranji moči in odnosu do drugih in sebe.  Težko puščam nedokončane poti, naloge in priti do cilja (»pa  kakršnakoliže«) je zame nuja.

2. Te najdemo na Facebook-u ali Twitter-ju?

Facebook kot Pia Peršič in HODIM TOREJ SEM

3. Raje kava ob sončnem vzhodu ali kozarec vina ob sončnem zahodu?

Moj dan se nikakor ne more začeti  brez opojne kave in slabe navade. Večeri pa se, seveda, lahko zaključijo s kozarcem vina :). Sem namreč gurman in sem šteje tudi vino, mar ne?

4. S katero znano osebo, bi se zlahka odpravila na večerjo?

Hmm. Kaj pa vem..vzornikov pravzaprav nikoli nisem imela. Zadnje čase pa me prevzemajo tisti, ki stopajo izven udobno zapakiranih okvirjev. Navdihujejo me ljudje, ki se presegajo (na tak ali drugačen način) in dajejo občutek, da je vse mogoče. Predvsem aktivni ki zanjo reči: »Grem!«  Pred nedavnim sem se spoznala z nekom, ki je v petih letih prekolesaril svet. Moram reči, da sem bila očarana in prijatelji so se šalili, da sem našla svojega  »idola«. Morda imajo prav, takšni me znajo res navdušiti in zlahka bi tudi ob Gavrilovičevi pašteti preživela večer. Sicer pa na svojih poteh srečujem mnogo preprostih ljudi in neverjetno koliko mi lahko povedo.

5. Kako skrbiš za čistejše okolje?

Hodim. In, ko ne hodim, gonim. :)

6. Katero glasbo boš zagotovo vzela na samotni otok?

Morda ne bi bilo slabo s seboj vzeti muzičarja multipraktika.

7. Raje Slovenija ali raje Združene države Evrope?

Iz vseh zornih kotov: Slovenija. Zaljubljena sem v Slovenijo. 27 let jo odkrivam in vsakič znova me preseneti.

8. Če bi bila Miss sveta, za kaj bi si najbolj prizadevala?

Za neomejen budget, s katerim bi lahko potovala po svetu in imela planinske tabore za otroke  (oboje na zeleni način, seveda!).

9. Opravljaš kdaj prostovoljno delo?

A tu šteje tudi urejanje okolice pri svoji stanodajalki? Veliko pa razmišljam o tem - na kakšen način se dati svetu. Volonterstvo, kot ga dopušča naša država se mi zdi nesprejemljiv in na takšnega nikoli ne bom pristala. Zdi se mi nezaslišno, da je to postala lažna stopnica do zaposlitve.  V zdravstvu, javni upravi in drugod na ta način mašijo svoje potrebe po delovni sili in ti, ki delajo – so še vedno  odvisni od pomoči staršev. Prostovoljstvo je danes postalo legitimno suženjstvo  in upam, da bo naš študentski sindikat znal te stvari postaviti na svoje mesto. Razmišljam. Moje življenje so zaznamovali otroški tabori in žal mi je otrok, ki nimajo te možnosti. Želim si delovati na tem področju, zato iščem poti za  takšne, bolj špartanske tabore za otroke. Mislite, da si sploh to kdo še želi?

10. Tvoj nasvet mladim bi bil?

Družite se z naravo in v njej. Ta nas vodi skozi doživetja in pripelje do nas samih in najboljše družbe. Narava pomaga videti in razumeti svet okoli nas in nas navdihuje.  Znova in znova. Svetujem, da se mladi vključujejo v tabore, ustanavljajo skupine, priključujejo planinskim društvom.

11. Zakaj pohodništvo oz. kdaj si se tako navdušila za ta hobi?

Verjetno so primarno vlogo odigrali planinski tabori Zdenke Zalokar in Žarka Trušnovca v Logu pod Mangartom, pri petih letih in skozi osnovno šolo. Kmalu sem z »gorsko srečo« okužila tudi svojega, sedaj pokojnega, očeta. Ne malokrat sva na moje moledovanje tudi  šolo/službo prešpricala in jo pobrisala v hribe.  V obdobju  pubertete sem izgubila ta stik in se žalostno »potikala«  v svetu.   Ko sem pred leti z motorjem potovala po Afriki, sem bila presenečena, ko sem srečevala kolesarje, na brezkončnih poteh.  In potem sem se tudi sama odpravila s kolesom  v Camino v Španijo, na cca 1000 km dolgo romarsko pot. Tu sem srečevala bolne, ljudi  brez rok, celo brez nog in očitno je to »romanje« tudi meni pustilo sledi.  Ko se uzrem nazaj vidim,  da mi je ta pot dala občutek, da so razdalje samo v glavah. Verjetno imam v življenju res srečo. Izbrala sem namreč tudi študij (Dediščinski turizem), oprt na vse to kar ljubim. Včasih si domišljam, da sem zares promotorka zelenega turizma. Vem, da je mnogo mladih,  tudi zaradi mene - pogledalo  preko plankov.

12. Kaj ti pomeni narava, kaj občutiš ko prideš na konec poti?

Z naravo sem nekako pobratena že od malin nog. Poletja preživljam skoraj v celoti v naravi in čiste in sveže rjuhe raje menjam za noči pod zvezdami, v spalni vreči, daleč stran od »ponorelega sveta«. Bližje sta mi lesena klop in domači štruklji kot svetleče razkošje v kateremkoli hotelu in restavraciji.                                                                                                                                                                      Na koncu vsake poti si sežeš v roko in si rečeš: »Ena nula zame. Kam pa zdaj?«

Verjetno poznate rek Nejca Zaplotnika.« Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Kamorkoli. Ampak prej bom končala svoje obveznosti in napisala diplomo.

13. Katera pohodna pot ti je najljubša?

Nimam svoje najljubše poti. Vse poti so mi ljube, vsaka zase.  Živim v Portorožu in pogosto se podam na Slavnik. Lahko bi rekla, da hodim vedno po isti poti, vendar pot do vrha mi vedno nudi druga občutja in doživetja, spreminjajo se barve, letni časi, pohodniki. 

14. Je tudi tvoje izobraževanje povezano z naravo in pohodništvom?

Če se ozrem nazaj, mi je bil turizem položen tako rekoč v zibel. Veliko sem potovala s starši, končala srednjo turistično šolo in diplomirala na Fakulteti za humanistične študije v Kopru smer Dediščina Evrope in Sredozemlja. Prav tu sem dobila več kot dober vpogled v vse oblike dediščine (etnološke, arhitekturne, umetnostno-zgodovinske, arheološke, naravne, itd.). Podiplomski študij na Turistici v Portorožu pa je zaobjel mojo percepcijo turizma v »zeleni« smeri in me povezal s prakso. Turizem, kot ga poznamo s soncem obsijanih razglednic, z neskončnimi plažami ni cilj mojih poletij. Prav tako ne bi mogla delati za agencije, ki turistom nudijo arheološka izkopavanja artefaktov, predhodno poskritih v puščavi. Ne vidim niti čara v multikulti menijih na križarjenjih, fotografiranja z gladiatorji pred rimskim amfiteatrom. Vse to so zgolj lepi utrinki. Človek mora še domov, k sebi. In verjamem, da slednje ponujajo  le kraji povezani s pristno dediščino. In ker je do teh krajev potrebno priti je samo stvar odločitve na kakšen način. Sama se nekako povezujem z športnim turizmom in primeri dobrih praks v tujini kažejo, da imam na tej poti še veliko dela. Pač mi vsi, ki se spogledujemo s turizmom.

15. Kaj vse si do sedaj že »prehodila« ali »prekolesarila«?

Prehodila sem dobršen del Slovenije, od posameznih vrhov, Slovenske planinske poti, zasavskih gričev. Razdalje so zame povezane samo s časom in če ga imam grem recimo rada iz Portoroža v Koper  na sladoled ali v knjižnico. Z bivšim fantom sem z motorjem prevozila  nekaj evropskih držav, Bližnji Vzhod in del Sredozemske Afrike. No, sedaj sem motor zamenjala za kolo. Včasih kar ne morem verjeti kako se bližajo razdalje tudi s tega prevoznega sredstva! Sprva so bile to krožne poti  po Sloveniji, pa iz Krškega na Obalo, nato sem nadaljevala z Istro, Hrvaško, Španijo, Anglijo in Škotsko. Med tem sem opravila izpit za turno kolesarskega vodnika in seveda pričakujem, da me najamejo kakšne agencije  ( oprostite za mali EPP). Od avgusta pa se nekako izgubljam bolj peš po hribih.  

16. Kako se človek pripravi do tega, da se odloči, da bo prehodil slovensko transverzalo?

Pogosto vprašanje. Menim, da te nihče ne more na to pripraviti.  Ta vzgib se v človeku preprosto zgodi ali pa ga sploh ni. In ko ga zaznaš, je podobno najmočnejšemu navdušenju. In zatem pridejo  kompulzivne misli. Vedno znova in znova se vračajo in te nagovarjajo. Ampak na začetku se verjetno najprej prične z željo.  V moji želji je bila skrita vsa volja, strast.  Sama se nisem kaj dosti ukvarjala s tem, dokler me niso začeli spraševati  o tem. Moja mama mi je želela celo podtakniti, da so moje poti povezana s trmo. Lahko bi to dejstvo  celo sama potrdila,  če ne bi videla, kako prav njo navdušuje štrikanje nemogočih vzorcev. No, in v nekem najinem pogovoru jo vprašam: »Ali si ti trmasta, da napraviš pulover do konca?«

Še najbolje je osvetlil potovanja britanski filozof De Botton v knjigi Umetnost potovanja. Preko različnih oseb avtor na igriv način odkriva impulze potovanj in tudi sam ne ponudi nobenega dokončnega  odgovora.  Me pa zelo veseli, da sem s svojimi kratkimi objavami s poti preko  FB zanetila ogenj navdušencem. Ni  jih bilo malo, ki so se zaradi mojega navdušenja odločili, da prehodijo del poti z menoj, oziroma sem mnogim na nek način zanetila željo, da bodo pot tako ali drugače prehodili v prihodnosti.

17. Kdaj ti je bilo na tej poti najlepše in kdaj najtežje?

Najlepši trenutek na poti me je prežel po prehojenih Kamniško- Savinjskih Alpah in na vrhu Prisojnika po Jubilejni poti. To sta bila hkrati tudi najtežja trenutka. Kljub solzam, samoti  in strahu v steni sem plezala dalje, premagovala samo sebe, si bistrila misli in um.  Največjo srečo mi je ponudil pravzaprav premagan strah. Tako je verjetno vse v življenju. Večina lepih, pravih, dobrih stvari terja napor, mar ne?   

18. Se ti zdi, da Slovenija dovolj trži »pohodniški turizem«?

Tu bom kratka, ker terja vprašanje kompleksnejši in daljši odgovor.  Menim, da se Slovenci , kot tudi ne državniki, ki predstavljajo »lepo našo« Slovenijo ne zavedamo, da živimo  v raju pod Triglavom, kot je opozarjal že Cankar.  Še vedno pa je tu logična sistemska zanka; narod/država zato ne more tržiti še tako lepo zapakirane destinacije, če se sama ne zaveda kaj sploh ima. Pohodniški turizem je torej v povojih in menim, da lahko največ na tem  področju prispevamo kot posamezniki. Trženje je samo odmev na povpraševanje in kmalu postane industrija.

19. Kako bi lahko to vrsto turizma pri nas še bolje izkoristili?

Pri nas so poleg državne krovne institucije Slovenske turistične organizacije na področju trženja in promocije v turizmu posredno vpete tudi številne druge ustanove. V  svojem delu največkrat zgubljajo rdečo nit, saj se v težnji po kvantiteti projektov izgublja celo primarna naloga. Na tem področju ni potrebnih ekspertov, ki v poplavi ponudb ne ločijo zrna od pleveli. Projekti postanejo sami sebi v namen in ne ponujajo dolgoročnih učinkov. Ključno vlogo naj bi imela seveda STO, skupaj s sodelujočimi za posamezne segmente v turizmu.  Vsekakor se kaže velik manjko v nepovezovanju institucij, na splošno pa v zavesti družbe in seveda, posameznikov. Seveda je potrebno na tem področju ogromno urediti in kot prvo pristopiti na ustrezen način.  In vesela sem, da bom lahko s svojimi idejami orala našo Slovenijo.   

20. Tvoj naslednji pohodniški projekt bo? 

Na ta vprašanje najraje odgovarjam, ker se spet počutim…uuuu, akcija! :) Če mi bo dodeljena potovalna štipendija Via Alpina (pot čez Alpe od Monaka do Trsta) se lotim te, drugače Alpe Adria Trail (pot od Grossglocknerja do Milj), seveda pa me konec naslednjega leta čaka Nepal (Great Himalaya Trail). Glede na to, da Slovenska planinska pot naslednje leto praznuje 60. obletnico, se zna zgoditi, da obhodim tudi kakšen del le-te. V veselje mi bo :)

21. POSTAVI SVOJE VPRAŠANJE MLADINSKEMU CENTRU HIŠA MLADIH !

Upa(s)te drugo leto zraven po SPP/Vii Alpini/ Alpe Adrii, vsaj del poti?

Bomo zmogli, bi rekel Mojster Miha! :)

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

1 - 0 =