MC21 - TJAŠA ČRNIGOJ

1. Na kaj je Tjaša Črnigoj najbolj ponosna?

Trenutno sem najbolj ponosna na to, da sem sposobna teči do Vipave in nazaj ter da sem zbrala pogum in se prijavila na Ljubljanski maraton

2. Te najdemo na Facebook-u ali Twitter-ju?

Facebook da, Twitterja pa še nisem osvojila. Delam na tem; nisem tehnofob, zgolj tehnozaspanuh-in-zamudnik.

3. Raje kava ob sončnem vzhodu ali kozarec vina ob sončnem zahodu?

Ob sončnem vzhodu prav nič razen moje postelje in smrčanja, ob sončem zahodu pa karkoli; kava ali vino, oboje obožujem.kava ob sončnem vzhodu ali kozarec vina ob sončnem zahodu?

4. S katero znano osebo, bi se zlahka odpravila na večerjo?

Moj odgovor je že petnajst let isti. Z Leonardom.

5. Kako skrbiš za čistejše okolje?

Pospravljam smeti za sabo.

6. Katero glasbo boš zagotovo vzela na samotni otok?

Nič glasbe na samotnem otoku!

7. Raje Slovenija ali raje Združene države Evrope?

Združene države sveta s srcem v Sloveniji.

8. Če bi bila Miss sveta, za kaj bi si najbolj prizadevala?

S svojo podobo bi razveseljevala vse prebivalce planeta in jim omogočala, da pozabljajo na vsakodnevne skrbi

9. Opravljaš kdaj prostovoljno delo?

Opravljam veliko prostovoljnega dela. Sploh zadnje čase.

10. Tvoj nasvet mladim bi bil?

Premlada sem, da bi svetovala mladim.

11. Kako bi opisala svojo gledališko odskočno desko, kdaj te je gledališče začelo resneje zanimati?

V srednji šoli sem si najbolj na svetu želela, da bi imela neko strast, nekaj, zaradi česar ne bi mogla spati, zaradi česar bi svet spreminjal barve, zaradi česar bi se počutila kot da letim. In potem sem spoznala Petra Avbarja in ostale ajdovske gledališke  navdušence. Večeri, ki smo jih preživeli na črnih odrskih deskah naše ljube dvorane ... To je bilo nekaj čudovitega. Potem sem šla študirat filozofijo in primerjalno književnost, ob tem začela bolj resno hoditi v gledališče in napravila prvi režijski projekt – ter potem mislila samo na to, kako bi napravila drugega, tretjega itd. In ugotovila sem, da sem jo našla. Svojo strast.

12. Kaj ti pomenijo gledališki odri?

Gledališki oder je zame nekaj svetega – toda ne da bi bilo zaradi tega na njem karkoli prepovedano – nasprotno; na gledališkem odru je po mojem mnenju doma vse, kar je človeškega, in šele tam vse to postane čudovito, čarobno, pomembno – sveto.

13. Kateri gledališki žanr ti je najljubši?

Zanimajo me velike, tragične teme, ki se na odru spajajo z grotesko, komedijo, absurdom.

14. Tudi tvoje izobraževanje poteka v smeri gledališča. Študiraš namreč gledališko režijo. Kako poteka tvoj študij in ali si zadovoljna z njim?

Trenutno se odpravljam v četrti letnik režije; študij temelji predvsem na praktičnem delu režiserja z igralci in ostalo ekipo. In delamo, najprej drobce, nato pa vedno večje zadeve, z vsakim letom smo bliže pravi gledališki predstavi. Da, seveda sem zadovoljna, blizu sem tistemu, kar mi pomeni največ. Je pa res, da sedaj ugotavljam, da nas Akademija zapre v nek čuden mehurček, v katerem se samemu sebi zdiš najbolj genialen človek pod soncem, v resnici pa nimaš pojma, kaj se dogaja tam zunaj. Da, to mi gre na živce, ker sedaj šele spoznavam tisti tam zunaj ...

15. Veliko si sodelovala tudi pri ajdovskem Štrudlfestu. Kakšno je tvoje mnenje o tem dogodku? Nam se zdi, da so ga občani Ajdovščine zelo lepo sprejeli.

Štrudlfest mi je zelo ljub, na čisto osebni ravni mi predstavlja prve korake v svet gledališča, če pa gledam širše, se mi zdi izredno pomemben za kulturo v Ajdovščini, za vse njene generacije. Držim z našimi Štrudlovci in jih pozdravljam!

16. Kot gledališka režiserka verjetno na predstavo gledaš drugače kot »navaden« obiskovalec. Kaj je po tvojem mnenju bistveno za uspeh predstave skozi oči režiserja?

“Bistveno'' se pri meni spreminja z vsakim projektom posebej. Trenutno lahko rečem, da mi ogromno pomeni, da mi predstava vrže neko kost, ki jo lahko moje misli podolgem in počez preglodajo. Emocije niso dovolj – če me predstava obmetava z emocijami, ne čutim nikakršne empatije, pač pa dvignem svoj ščit. Takšna sem. Potrebujem misel. Misel, ki mi zasuka vesolje in me preseče na pol

17. Kakšen je tvoj pogled na sodobno gledališče? Verjetno vsaka nova generacija tako režiserjev, kot igralcev, prinese nek nov veter oziroma način igranja različnih predstav? Kaj je tisto kar v gledališču ostaja in kaj se spreminja?

Mislim, da sta gledališču aktualna družbeno-politična situacija ter stiska, v kateri se je zaradi zmanjševanja sredstev znašlo tudi samo, dali veliko zaleta. Zdi se mi, da se sedaj vse trudi biti angažirano, da je vse bolj usmerjeno v prihodnost družbe in gledališča. Sicer pa imam najraje festivale, kjer lahko vidim nabor najboljših stvari iz tujine. Tako sem pred kratkim na festivalu Ex ponto videla predstavo Anamnesis madžarskega režiserja Viktorja Bodója, ki me je čisto vrgla iz tira. Ne pravijo mu zastonj Tarantino sodobnega gledališča … Božansko.

18. Kmalu boš v Ajdovščini pričela z Malo šolo gledališča. Kako si prišla na to idejo in komu je namenjena?

Meni je ukvarjanje z gledališčem v srednji šoli pomenilo ogromno. Tudi če se ne bi po tem nikoli več ukvarjala s tem, bi to bila zame pomembna popotnica za naprej. Želela sem ponuditi nekaj takega ajdovskim srednješolcem. Navdihnil me je program prvega letnika Akademije; vaje, ki sta nam jih dajala mentorja Jožica Avbelj in Jernej Lorenci. Te vaje bi rada obogatene z mojimi izmisleki predajala naprej. Poleg tega uživam v delu z mladimi ljudmi in me zanima, kakšna je generacija za mano, o čem sanjajo, kaj počnejo in česa jih je strah.

19. Katero znano ime iz sveta gledališča ti predstavlja vzor?

Moj prvi vzornik je bil Tomaž Pandur. Zaljubila sem se v njegovo poetiko še preden sem se zaljubila v gledališče. Potem je prišel Jernej Lorenci, ki je bil štiri leta moj mentor na Akademiji in mi je zlezel pod kožo; je zelo navdihujoč človek in izjemen umetnik. In potem še Ivica Buljan, ki sem mu že dvakrat asistirala; njegove predstave so srčne, drzne, genialne. Velko mi pomeni, da sem lahko spremljala proces pri dveh njegovih projektih. – Nazadnje pri predstavi Zapiranje ljubezni z Markom Mandićem in Pio Zemljič in mislim si, da je ta izkušnja nekaj, o čemer bom prav gotovo pripovedovala vnukom.

20. Predstava, ki bi jo nekega dne rada režirala?

Naslednje leto bom režirala to, kar si želim, pripravljam pa tudi nekaj za naprej, a je vse še preveč ranljivo … če tu zapišem za kaj gre, se utegne razbliniti.

21. POSTAVI SVOJE VPRAŠANJE MLADINSKEMU CENTRU HIŠA MLADIH !

Za kaj bi si pa vi prizadevali, če bi bili Miss sveta?

Mir na zemlji, odpravili bi lakoto in sonce bi sijalo vsak dan! :)