MC21 - BORUT BATAGELJ

1.  Prva asociacija na »Borut Batagelj«

Ime in priimek, ki se vpisuje v vrhnje okence obrazcev. Nič kaj zelo konkretnega mi zdaj ne pade na misel. Poguglajte.

2. Kateremu letnemu času si najbolj podoben?

Nisem še razmišljal o tem. Drugi me vidijo kot ljubitelja zime, a to nisem. Všeč mi je pomlad, ki se je že nagnila v poletje. 

3. Če bi lahko potoval v času, kam bi se odpravil?

Če sploh bi? Morda na začetek osemdesetih, dvajsetega stoletja, seveda.

4. S katero znano osebo, bi se odpravil na samotni otok?

Vsekakor ne s kapitanom Titanika ali Coste Concordie. Četudi bi bila oseba neznana, bi si želel, da je ženska, malo pred tridesetim, lepa, brihtna, duhovita, a samo da vem, da bi znala skupaj tudi proč z otoka. Če bi nama bilo tako prav, seveda.

5. Katere sladice se ne moreš prenajest?

Čokoladnega pudinga.

6. Opiši Ajdovščino v enem stavku.

Nemogoče, vsaj meni, sploh pa se zdaj ne počutim kot Joyce, da bi pisal kilometrski stavek. Pač, Wajdušna.

7. Kaj je to ljubezen?

Več kot zgolj občutek zaljubljenosti. Čisto vsak jo nosi v sebi, a eni jo dajo težje od sebe kot drugi.

8. Če bi ulovil zlato ribico in imel eno željo, kaj bi jo prosil?

Če bi ostala kar pri meni.

9. Kaj bi rad znal, pa ne znaš?

Vsekakor vrhunsko igrati na vsaj en glasbeni inštrument.

10. Tvoj nasvet mladim bi bil?

Gojiti spoštovanje in korajžo.

11. Kako si pristal v svetu zgodovine?

Kar tako, bolj po nesreči, se mi zdi. Boj mi je šla v šoli kot matematika.

12. Kdaj pri svojem delu najbolj uživaš?

Ko se smejem kakšnim citatom ali pa ko se mi skozi vire jasno pokaže neka bolj celostna slika. Vsekakor pa je zame eden najboljši občutkov tisti, ko pritisnem zadnjo piko, ko kaj kdaj malo bolj resnega spišem.

13. Katero zgodovinsko obdobje ti je najbolj pri srcu in zakaj?

Nobeno posebej. Živim tu in zdaj in se temu vprašanju raje ne posvetim, če vsaj približno ne vem, kateremu družbenemu sloju bi v katerem od zgodovinskih obdobij pripadal.

14. Zakaj se ti zdi, da je poznavanje zgodovine pomembno tudi za boljšo prihodnost?

Vsekakor zato, da ne bi napak iz preteklosti ponavljali. Vsak dan znova se soočamo in lahko prepričamo o tem, da se pregovor »zgodovina je učiteljica življenja« zgolj lepo sliši, v resnici pa nikoli ni veljal.

15. Vemo, da si mnogo časa posvetil zgodovini smučanja na Slovenskem, o tem tudi izdal knjigo. Zakaj ravno zanimanje za to »področje«?

Gre za zmes osebne, družinske zgodbe skupaj s kasnejšo poklicno odločitvijo. Kar preprosto, ne. Sem smučar od malega, a nikakor ne fanatik. V povezavi z mojimi obravnavami zgodovine smučanja pa vedno rad poudarim, da sem najprej zgodovinar in šele nato smučar. Kar je pravzaprav na celem svetu že prava redkost. Ljudem se zdi samoumevno, da si smučar, če raziskuješ in objavljaš v zvezi z zgodovino smučanja. A jaz trdim celo obratno, da je dobro zgodovino smučanja zagotovo sposoben napisati tudi zgodovinar, ki ne zna smučati. Smučarji zgodovino vidijo preveč le skozi zavoje in smučke in premalo skozi procese preoblikovanja družbe, ki je na smučanje vplivala.  

16. Imaš za prihodnost v načrtu izdajo še kakšne knjige?

V zelo bližnji prihodnosti še ne. Zdaj sem po službeni dolžnosti padel bolj v arhivistiko. Za zgodovinopisje imam manj časa, obenem pa ohranjam do zgodovine »rešpekt«, ki bi ga moral po mojem gojiti vsak pisec v našem polju. Namreč, pot do resne zgodovinske knjige lahko vodi predvsem preko objav več različnih raziskav v posameznih člankih. Šele po nekaj letih resnega raziskovanja na konkretnem področju postane vsebina dovolj zrela za objavo v samostojni monografiji. Žal danes vse več zgodovinskih knjig nastane čez noč in preveč na hitro, kar gotovo na dolgi rok ni dobro. Na primerljiv način kot smučanje bi rad obdelal še katerega od športov, recimo tenis ali pa glede na družbeni in globalni pomen nogomet. Bom še videl kako, kaj in kdaj. 

17. Se ti zdi, da se je z razvojem novih tehnologij spremenil tudi pogled na zgodovino oziroma predvsem na njeno »zapisovanje«. Bo torej poznavanje zgodovine v prihodnosti kaj lažje?

Tu moramo ločiti vsaj dvoje. Eno je dostopnost zgodovinskih virov, drugo pa podajanje zgodovine. Drugo je seveda močno odvisno od prvega, a vmes je vedno bil in bo človek. Tehnologija nam vsekakor ne more zapisati boljše zgodovine, lahko pa nam približa vire, s pomočjo katerih podajamo zgodovino kot našo interpretacijo preteklosti. Da pa bi zgodovino podajali čimbolj stvarno, moramo zgodovino poznati čim bolj celostno in v vsej njeni kompleksnosti. Tu je kleč vsega in tudi izvirni greh vseh nesporazumov v in o zgodovini. Nekdo se lahko zgodovine loti na način, da že z vnaprej določenim ciljem poskuša prikazati zgodovino le in samo tako, kot to njemu ali neki skupini danes ustreza. Podobno kot je na sodišču lahko nekdo danes obsojen ali pa oproščen, če se upoštevajo dokazi zgolj enostransko. S pomočjo selekcioniranja cele vrste zgodovinskih zapisov, ki so danes dosegljivi že na klik ali dva, je to precej enostavno. Zgodovina v razumevanju »stvari, ki so se nekoč zgodile« s tem ničesar ne pridobiva, prej nasprotno. S pomočjo tehnologije smo vsekakor močno napredovali in metode raziskovanja zgodovinarjev so se v zadnjih letih spremenile tako hitro, kot še nikoli. Za pregled starejšega časopisja sploh ni treba več v specializirano knjižnico in tudi številne arhivske dokumente lahko danes beremo kar z domačega monitorja. Poznavanje zgodovine bo v prihodnosti lažje le tako, če se bo njena obravnava prepustila usposobljenim posameznikom, ne pa da se bodo z njo ukvarjali motivirani posamezniki, ki zgodovino vidijo kot hipermarket, v katerem kupijo le to, kar jim ustreza, po možnosti čim bolj poceni.

18. Katera tuja zgodovina ti je še všeč?

Nobena posebej. Pravzaprav verjamem, da vsak poklicni zgodovinar na tako vprašanje zelo težko odgovori, posebej če pod pojmom zgodovina razumemo konkretno krajevno in časovno omejeno obdobje. Drugo pa je, če pod zgodovina razumemo interpretiranje preteklosti. Vsekakor mi je ob tem veliko bližje podajanje zgodovine, ki se vrača ob upoštevanju vseh znanstvenih metod k pripovedništvu. Zgodovina torej, ki se ne trudi opletati z nerazumljivimi tujkami in kontroverznimi stavki ter je bodisi po izbiri tematike kot tudi po načinu podajanja blizu in razumljiva ljudem.

19. Imajo mladi, ki se odločijo za študij zgodovine, dovolj možnosti za kasnejšo zaposlitev?

Nimajo, na žalost. Na področju zgodovine se je primerljivo z vsemi drugimi humanističnimi študijami pojavila v zadnjem času hiperprodukcija diplomantov zgodovine, ki vsekakor ni v skladu niti s potrebami niti z zdravo pametjo. Povrhu vsega pa ob tem velja ugotovitev starejšega profesorja, ki bi šla nekako takole. Ko je nekoč v celi Sloveniji zgodovino študiralo pet študentov, je bilo pet dobrih. Ko jo je študiralo dvajset, je bilo še vedno pet dobrih. Ko jo danes na štirih univerzah študira precej več kot desetkrat toliko študentov, je dobrih študentov, po pripovedovanju profesorjev, še vedno komaj kaj več kot pet. Povrhu vsega so zaposlitve zgodovinarjev skoraj izključno vezane na javni sektor.

20. Ajdovščina in njena zgodovina?

Nič dobrega, če si spet predstavljamo zgodovino kot zgodovinopisje. Zelo malo je tem, ki bi bile kvalitetno obdelane, obenem pa tudi ni posameznikov, ki bi se soočili z zgodovino, ki je zagotovo polna zanimivih štorij. Ajdovščini predvsem že dolgo manjka strokovno podkovani kader, ki bi presegel ljubiteljsko ukvarjanje in se načrtno lotil številnih belih lis, kar bi kasneje lahko pripomoglo, da bi prišli vsaj bližje celostnemu sistematičnemu pregledu. Ne bo odveč, da na tem mestu mlade spodbudimo k temu.

21.) POSTAVI SVOJE VPRAŠANJE MLADINSKEMU CENTRU HIŠA MLADIH !

Se vam zdi, da sem vzel drugi del intervjuja preveč resno?

Ne, niti najmanj, gre za resno stvar! :)