MC21 - NIKA PERNE
1. Prva asociacija na »Nika Perne«
V svojem (virtualnem) svetu
2. Kateremu letnemu času si najbolj podobna?
Največkrat pomladi, saj se mi zdi, da je to zasanjan letni čas. Včasih poletju z vsem svojim kaosom. Zimi, ko se razjezim. Včasih pa sem tudi vihrava kot jesen.
3. Če bi lahko potovala v času, kam bi se odpravila?
Če bi lahko potovala v času, bi odšla na kakšen dober koncert ali razstavo, ki sem jo v preteklosti zamudila. Potem pogledat Firence v času renesanse ter pozdravit Pariz v času fotografa Atgeta... ah, če bi lahko potovala v času, bi odšla povsod, obvezno tudi v prihodnost (da si sposodim kakšno veliko idejo za naslovke časopisov).
4. S katero znano osebo, bi se odpravila na samotni otok?
Uf, prej sem potovala v času, zato bom sedaj ostala pri sedanjosti z manjšim postankom v preteklosti. Ker so otoki ponavadi kar velika zadeva, bi tja povabila en kup ljudi, znanih in tistih malo manj znanih. James Nachtwey in Bresson bi odšla z mano, ker sta moja najljubša fotoreporterja. Susan Sontag zato, da bi razpravljali o teoriji fotografije. Povabila bi tudi fotoreporterja Jureta Eržena in novinarja Boštjana Videmška, izjemen novinarski dvojec. Ker moj dan ne mine brez glasbe, bi na otok vzela dva glasbena urednika - Zane Lowe z britanskega radia BBC in Borja Močnik z Vala 202 bi bila tista, ki bi vrtela dobro musko in se z mano pogovarjala o moji drugi veliki ljubezni, glasbi. Obvezna gosta bi bila tudi Jamie Oliver in Gordon Ramsay, da bi skuhala kaj dobrega in me naučila naredit popoln suffle (če bi na otoku imeli pečico seveda).
5. Katere sladice se ne moreš prenajest?
Sem odvisnica od sladkorja, tako da je to vprašanje čisto preveč zapleteno zame.
6. Opiši Slovenijo v enem stavku.
Polna resnično nadarjenih ljudi...od pisateljev do režiserjev, fotografov, glasbenikov, skratka kreativnosti nam ne manjka.
7. Kaj je to ljubezen?
Družina, prijateljstvo, dobra muska, kakšna lepa gesta, nasmeh, obisk muzeja, kjer visi tvoja najljubša slika ali fotografija...lahko je povsod, če jo najdeš. Ne verjamem v tiste klasične definicije.
8. Če bi ulovila zlato ribico in imela eno željo, kaj bi jo prosila?
To se bo slišalo kot na kakšnem izboru za miss sveta, ampak resnično si želim samo, da bi se nekoč (nihče najbrž ne ve kdaj, če sploh kdaj) razmere na svetu normalizirale...saj veste kaj mislim, ko pregleduješ časopise in spremljaš znane fotoreporterje, si včasih želiš le to, da bi se takšne objave kdaj prenehale (v tako veliki količini).
9. Kaj bi rad znala, pa ne znaš?
Risati. Čečkanje in majhne skice namreč ne veljajo. Namiksati en hud set. Nekoč. In ja, brati misli. Obvezno, to mi nikoli ni šlo od rok. Pa kodirati. Spletne strani in takšne zadeve.
10. Tvoj nasvet mladim bi bil?
Študirajte tisto, kar imate radi – če nekje na sredi poti ugotovite, da to ni tisto pravo, začnite znova. Delajte tisto, kar vas resnično veseli. Šele potem pride vse ostalo.
11. Zakaj si se odločila vstopiti v svet fotografije?
Mislim, da so bila kriva potovanja. Brez njih ne zdržim več kot leto dni. In sestavni del potovanj so vedno zanimive zgodbe in ljudje, vse to pa sem želela ujeti na film.
12. Kaj ti pomeni fotografiranje?
Zamaknjenost. To je tisto, ko sem rekla da je Nika v svojem svetu. Ko fotografiram, sem v svojem svetu še bolj. Na drugi strani pa lahko včasih samo s fotografijo poveš tisto pravo zgodbo, ki jo z besedami mogoče ne bi mogel. Seveda lahko opišemo neko čustvo, vendar ima fotografija najbrž kdaj večjo moč kot beseda.
13. Kateri žanr fotografije ti je najljubši?
Ulična (street) in popotna fotografija, saj se s tem ukvarjam sama, sicer pa dokumentarna in socialno angažirana fotografija.
14. Kaj bi priporočila kot prvi korak, nekomu, ki si želi resneje ukvarjat s fotografijo?
Naj najprej veliko prebere in pregleda veliko fotografij (ko sem se pogovarjala z izvrstnim slovenskim fotoreporterjem Juretom Erženom, mi je povedal, da je na začetku samo študiral in pregledoval knjige fotografov – mislim, da je to res pomembno za vse, saj se tako veliko naučiš). Nato pobrska po podstrešju in najde star analogni fotoaparat. Ga naštudira. Potem pa predvsem veliko fotografira, preučuje svoje fotografije, tako kompozicijsko kot tudi čisto iz tehničnega vidika (osvetlitev, zaslonka). Šele potem sledi digitalni fotoaparat, po možnosti s kakšnim fiksnim objektivom (najboljši nasvet, ki so mi ga dali kolegi fotografi, je bil, naj kupim fiksni objektiv, saj si z njim bolj kreativen in tudi sama lahko to potrdim).
15. Je zate, pogled na svet, morda drugačen, ko ga pogledaš skozi fotografijo?
Včasih. Zanimivo je, da filme, odkar fotografiram, gledam bolj z vidika fotografije. Kdaj tudi gledam na kakšno stvar drugače, si predstavljam, kako bi zajela nek prizor, če bi imela pri roki fotoaparat.
16. Kakšen odnos imaš, ali pa kako sodeluješ, z osebo, ki jo fotografiraš?
Zelo odvisno. Če fotografiram prijatelje, sem spročena, pri ulični fotografiji pa sem včasih še malo negotova – koga lahko fotografiram in kako naj ga fotografiram sta vprašanji, s katerima se največkrat srečujem. Lani, ko sem fotografirala stare gospode v mestecu Ostuni na jugu Italije in gospe, ki delajo testenine v Bariju, so me vsi zelo pozitivno sprejeli, vendar ni vedno tako. So ljudje, ki se ne želijo fotografirati ali pa se fotoaparata bojijo in takrat vzdušje ni najbolj prijetno.
17. Kaj je po tvojem mnenju najvažnejše za dobro fotografijo?
Zgodba ter neka čustva, nekaj, da me premakne in si fotografijo zapomnim. Ponavadi me čisto iz tira spravijo kakšni dobri portreti, predvsem tisti, ki jih letno srečujem na natečajih World Press Photo ter Slovenia Press Photo. Poleg zgodbe je seveda potrebna tudi dobra kompozicija – včasih se zalotim, da tudi, ko že desetič naletim na kakšno Bressonovo fotografijo, jo še vedno preučujem, vsebinsko, kompozicijsko, iščem majhne detajle, ki naredijo fotografijo tako zelo dobro.
18. Kako vidiš svojo fotografijo v prihodnosti?
Težko vprašanje. V zadnjem letu sem se namreč bolj kot v fotografijo samo usmerila v fotografsko kritiko, saj na Filozofski fakulteti pišem diplomsko nalogo o reportažni fotografiji na Slovenskem. Ko diplomiram, bi rada odšla na kakšno daljše potovanje in samo fotografirala. Ker so fotografije tudi sestavni del beležnic, journalov ter koledarjev, ki jih izdelujem, se bom zagotovo še naprej ukvarjala s popotno fotografijo. Odšla v Pariz po nove motive. V Rim po zeleno Vespo. In nekoč bi resnično rada naredila dobro reportažo o Paliu, tradicionalni konjski dirki v Sieni, starem italijanskem mestu v Toskani. Ko sem Palio prvič obiskala pred desetimi leti, sem tam začutila, da je to tisto, kar bi nekoč rada fotografirala. Toliko ljudi na enem mestu in tako močna čustva – skoraj tako močna, kot jih imajo Italijani, ko gledajo svoje nogometaše na svetovnem prvenstvu. Kdo ve, kam vse me bo zaneslo. Fotoaparat bo zagotovo z mano na vsakem potovanju.
19. S katerim znanim imenom iz sveta fotografije bi rada nekoč sodelovala?
Če se navežem na prejšnje vprašanje – ko bom nekoč kustosinja za fotografijo v katerem od muzejev (optimizem je vedno dobra zadeva), bi resnično rada postavila razstavo Jamesa Nachtweya ali Steva McCurrya (njegovo razstavo sem si ogledala predlani v italijanskem mestu Perugia in bila očarana – neklasična postavitev razstave je pripomogla k temu, da je najbrž nikoli ne bom pozabila). Seveda bi obvezno postavila tudi razstave velikih fotografskih agencij ali obsežno pregledno razstavo slovenske reportažne fotografije.
20. Kaj si pripravljena storiti za dobro »fotko«?
Za dobro fotko se včasih plazim po tleh in strgam kakšne hlače, zagotovo pa ne bi fotografirala nekoga, ki si tega ne želi. Fotografska etika je in bo zame vedno na prvem mestu.
21.) POSTAVI SVOJE VPRAŠANJE MLADINSKEMU CENTRU HIŠA MLADIH !
Ker smo pri fotografiji, naj bo vprašanje fotografsko. S katerim fotografom iz zgodovine ali sedanjosti bi odšli na lov za dobro zgodbo, kam in seveda zakaj?
Z Mariom Sorrentijem, posneti koledar za Pirelli, dodatna razlaga najbrž ni potrebna! :)
