The Hoax program; II

Na petek 13-tega januarja se je v ajdovskem klubu Baza zgodil ‘release party’ v imenu rojstva druge plošče (II) ajdovske hardcore - rock’n’roll naveze The Hoax Program. Družbo so jim delali še lokalni punk rockerji Harry, ki letos praznujejo svojo deseto obletnico in pa ljubljanski Carnaval, ki so tik pred izidom svoje nove, tretje plošče in so večer začinili z odličnim stoner rockom.

Člani zasedbe The Hoax Program so svojo zgodbo začeli pisati leta 2007, ko so se odločili nadaljevati z glasbenim ustvarjanjem prav tam, kjer so je končala zgodba njihove prejšnje zasedbe Low Punch. Ta se je v drugi polovici devetdesetih s svojimi starošolskimi hardcore punk prijemi vihtela v ospredju domače glasne in kritično zaverovane glasbe. A članom zasedbe Low Punch so novi časi in spoznavanje še širšega glasbenega dogajanja prinesli spremembe v glasbeni podobi. Najprej so se odločili, da spremenijo ime in postanejo The Hoax Program, njihov hardcore pa je spremenil obliko in postal bolj rokenrolersko vrteč. The Hoax Program so leta 2008 v samozaložbi izdali svoj prvenec "Lost Songs, Forgotten Melodies", sedaj po treh letih od zadnje izdaje pa so pred tem, da nam predstavijo najnovejšo plato, ki so jo poimenovali "II", izšla pa je pod okriljev založbe Radia Študent.

Da so še vedno udarni in kritični pa lahko preverite tukaj: http://thehoaxprogram.bandcamp.com

Spodaj pa si preberite intervju s pevcem skupine Deanom Gnezdo. Intervju je povzet po Primorski novicah iz dne 30.12.2011.

Skupina je doživela kar nekaj preobrazb. Kako je prišlo do sedanje zasedbe? Kateri vetrovi so vas pripihali in o kakšni potegavščini govori vaše ime?

“Torej, vsi smo iz Vipavske doline, najsi bo to iz okolice Ajdovščine ali pa malo vzhodneje. Glede preobrazb bi rekel, da je bila samo ena. Štirje člani smo ostali še iz zasedbe Low Punch, Jani se nam je pridružil slaba tri leta nazaj, tako da smo sedaj 'popolna' zasedba. Potegavščina, ki jo vsebuje naše ime, je pa naš zlobni načrt, kako se prilastiti vsega in na koncu živeti na tropskem otoku, s kozarcem koktejla v roki ... Ne, resno, ime je dobro zvenelo, prevara je pa itak skoraj vse v današnjem svetu. Pa smo še mi dodali svoje.”

Osnova vaše glasbe je hardcore, precej udarna, hrupna in glasna zvrst, ki pa je v vseh pogledih hči rocka. Kaj vas je pritegnilo v takšno kakofonijo zvokov?

“Najbrž to, da vsi poslušamo skoraj vse, kar se potem pozna v sestavljanju glasbe, na koncu pa še dodatek vsakega člana, ki poskrbi, da je vse skupaj malo začinjeno. Vsi izhajamo iz alternative, take ali drugačne. Vsi smo začeli v hardcoru, punku, vsaj kar zadeva izvajanje glasbe. Še zdaj čutimo, da mora biti stvar udarna, malce hitrejša in seveda s konkretnim sporočilom.”

Kdo so vaši vzorniki?

“Poslušamo vse mogoče od stone rocka do popa v podobi The Cobra Starship. Vzornikov se je najbrž nabralo kar nekaj, vsakemu pa pomenijo nekaj drugega. Nekateri ne moremo brez Catharsis, drugi imajo Kyuss, in tako naprej, tako da bomo glede vzornikov malce zadržani. Ne zgledujemo se po nikomer, vplive pobiramo od vsepovsod.”

Koliko je glasba, kakršno ustvarjate, prisotna pri nas in koliko drugod po svetu?

“Težko je govoriti o tem objektivno, saj nekateri s sceno ne sodelujemo več tako intenzivno kot svoje čase, ko smo bili še Low Punch. Nekaj smo opazili na Klubskem maratonu, saj smo igrali po več slovenskih klubih. Obisk je povprečen, saj to vseeno ni glasba za širše množice. Na nekaterih drugih koncertih pa je bil obisk nadpovprečen in je bilo zelo zanimivo, tako da se ne bi znal opredeliti. Drugod po svetu je morda podobno, čeprav sem izvedel, da celo v ZDA ni več tako, kot je bilo. Celo za večje bende, kakršen je Lagwagon. Bendi nastopajo po Evropi, ker je tukaj več poslušalcev in so hvaležnejši. Slišal sem tudi, da je scena zelo močna na vzhodu in v Južni Ameriki. Najbrž niso vsi obupali nad gibanjem. Morda se bodo stvari obrnile na bolje tudi pri nas.”

V besedilih ste zelo kritični do sodobnega sveta, v Od fevdalizma do kapitalizma pravite, da se zgodovina ponavlja, v Blissfully Ironic pa “skušal sem biti revolucionaren, končal sem v službi od 9h do 17h”, kar niti ni tako slabo, saj pravite, da imate glasbo in ljubezen. Kako pomembna so besedila? Kako nastajajo? Kako pomembno je družbenokritično sporočilo?

“Že odkar se z glasbo ukvarjamo resneje, vemo, da ne bomo nikoli terasa bend, ki poje baladice o ljubezni, prelepih obalah in podobnem. Hoteli smo nekaj povedati in čustva smo brez težav prevajali v glasbo. Takrat je bilo to surovo, dokaj kaotično nezadovoljstvo z raznoraznimi ideologijami, dogodki, odnosi. Vse se je šele počasi urejalo v formo, ki jo nekako povzema plošča Act Revolt Live z Low Punch. Kasneje, ko smo po razpadu skupine sodelovali v raznoraznih projektih in dozorevali, smo ob nastanku The Hoax program že bili dokaj izkušeni glasbeniki, amaterji, ki imajo precej podrobno definirano in usmerjeno jezo, če temu lahko tako rečemo. Zdaj že tako rekoč odrasli ljudje smo žal že v okovih kapitalizma in represije, in to se konkretno izraža tudi skozi besedila v glasbi. Ob tem poskušamo biti objektivni, kolikor je mogoče, morda podkrepljeni tudi z argumentom, predvsem pa neomajni v navezi z glasbo. Vsake toliko si dovolimo izlet tudi v malo bolj osebnostno-izpovedne vode in se malce igramo s poezijo. Osebne izkušnje so najboljše orodje in glasba je zelo dober način izražanja, ne samo v dobro drugih, ampak večinoma v dobro sebe. Koliko je vse to pomembno tudi v glasbi, posameznik določi sam. Nekateri se poglobijo v pomen besedil in odprejo knjižico CD-ja tudi večkrat ter prebirajo besede, nekatere zadovolji speven refren. Pomembno je, da je v vsem, kar počnemo z glasbo, tudi odsev tega, kar v resnici smo. Trudimo se postavljati vprašanja tudi, kadar drugi tega nočejo početi.”

Kako pride alternativna skupina danes do plošče? Je še dovolj prizorišč za take bende?

“Dokler lahko sami organiziramo skoraj vse, bomo to tudi počeli. Lepo je, da nas vsake toliko kdo podpre, kot nas je letos Radio Študent na Klubskem maratonu, sicer pa se trudimo biti čimbolj neodvisni in samostojni. In z vsakotedenskim garanjem lahko v treh letih naredimo ploščo. Prizorišč je nedvomno dovolj, od majhnih lukenj do klubov, ki so 'spedenani v nulo'. Lepa raznolikost.”

Je bila vaša pot do plošče neposredno povezana s Klubskim maratonom?

“V bistvu niti ne, saj smo material delali tako rekoč takoj po Lost songs, forgotten melodies, je bil pa maraton super podlaga za dobro testiranje materiala z nove plošče.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ