Otvoritev likovne razstave v Galeriji Hiša mladih

Tina Pavlovič;

Tina (Martina) Pavlovič se je rodila 24. avgusta1974 v Kranju, sedaj pa živi in ustvarja v Ljubljani. Leta 1999 je imela nesrečo s padalom, si poškodovala hrbtenjačo v vratnem predelu in postala izredno težko gibalno ovirana tetrapleginja. Slikati je začela sredi leta 2007 in se v teh letih močno navdušila nad to zvrst umetnosti. Slikanje jo je popolnoma osvojilo in od takrat redno hodi na vse likovne delavnice, ki jih sekcija pod okriljem Zveze paraplegikov pripravlja v različnih slovenskih krajih - Ljubljani, Ankaranu, Murski Soboti, Tolminu, Novem mestu, Tržiču … Največ znanja pridobi na enotedenskih delavnicah v Semiču in Pacugu. Njena mentorja sta Rasso Causevig in Jože Potokar, slikanje pa ji je popolnoma spremenilo življenje. Hude življenjske izkušnje in težka invalidnost, na drugi strani pa želja po kreativnosti, slikarski talent in močna volja, so tudi Tino pripeljali v krog izjemnih umetnikov, ki slikajo z usti. Edino takšen način ji omogoča umetniško izražanje. V zelo kratkem času je dosegla izreden uspeh, saj je že v marcu leta 2009 postala štipendistka Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami.

Dragica Sušanj;

Dragica Sušanj se je rodila 3. aprila 1966 v Dolnjem pri Jelšanah. V letu 1994 se je v prometni nesreči poškodovala in postala tetrapleginja. Nekaj let po nesreči je v sebi odkrila slikarski talent in kmalu so nastale prve slike.
Svoja likovna prizadevanja je strnila v novo pregledno razstavo del, ki zgovorno potrjujejo, da je v dokaj kratkem obdobju ustvarila veliko in dosegla lepe uspehe. Čeprav jo je usoda že pred trinajstimi leti kruto priklenila na invalidski voziček, se ni vdala in je vselej stremela po lastnih kreativnih vsebinah. Pred nekaj leti se je na pobudo prijateljev preizkusila tudi v slikanju z usti.
Sprva težka in naporna pot ji je naenkrat oprla novo poglavje v življenju. Ob pomoči Benjamina Žnidaršiča (tudi slikarja, ki slikarski čopič drži z usti) in mentorjev Rassa Causseviga in Jožeta Potokarja, je na različnih likovnih tečajih, delavnicah in razstavah spoznala temeljne slikarske osnove, na katerih je začenjala počasi, z neustavljivo voljo in neomajnim pogumom, ustvarjati svoje prve risbe, skice in slike.
Kot večino kolegov jo je motivno najbolj pritegnila narava, kjer je našla največ navdiha. Slikovitost rodne ilirskobistriške pokrajine jo je močno prevzela tudi skozi slikarske oči. Tako lahko na njenih upodobitvah spoznavamo znane vedute, pa tudi neznane kotičke, kjer je še moč najti tišino narave. V želji, da osvoji globino, v katero pelje gledalčev pogled, se rada prepušča vodnemu toku, kajti ravno voda je tista, ki jo tudi po slikarski plati zelo privlači. Slikarstvo Dragice Sušanj se z vsakim novim delom vedno bolj polno uresničuje. Odločila se je, da bo vztrajala naprej in se z veseljem predajala novim znanjem in barvam. Njena dela je bilo moč videti na različnih skupinskih in samostojnih razstavah po vsej Sloveniji, tako pod okriljem likovnih dejavnosti in predstavitev pri Zvezi paraplegikov Slovenije kot tudi prek Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, katerega štipendistka je postala v letu 2006.

Željko Vertelj;

Željko Vertelj se je rodil 26. julija 1959. Mlada leta je preživljal v vasi Črni potok pri Kočevju. Spomni se, da je že kot otrok rad risal. Po osnovni šoli pa ni bilo več časa. No, časa pa je bilo na pretek, ko je po prometni nesreči leta 1993 postal tetraplegik. Po rehabilitaciji je odšel v Dom starejših občanov v Kočevju, kjer še sedaj živi. Nekaj časa ni vedel kaj naj bi počel sam s seboj. Poskusil je z risbo, vendar mu ni šlo najbolje, saj v prstih ni bilo ne prijema ne pravega občutka. Slišal je, da nekateri rišejo z usti. Po prvih poskusih je spoznal, da ni pomembno s čim držiš čopič, temveč kaj znaš. Željko Vertelj je slikar, ki čuti slovensko tradicijo in jo nadaljuje, dopolnjuje ter vedute in krajine podaja v malo blagem in zabrisanem tonu. Njegova poteza čopiča je premišljena, mogoče še malo plaha, pa vendar že dovolj odločna, da v tem kratkem času, odkar Vertelj slika, že nastajajo kvalitetna dela. Nekatera njegova krajinska dela preraščajo okvir realističnega slikarstva in sodijo v meje slikarjeve optične zaznave krajine, ko svetloba neprestano spreminja njene oblike in v katere se gore, vode, nebo in obzorje povezujejo v enotno barvno prizorišče. To je prej temno kot svetlo. V njem se zrcali slikarjevo razpoloženje, ki ga simbolno prenaša v barvo, ki mu je najpomembnejše osebno izrazilo.

Rasso Causevig - mentor

PETEK, 6. APRIL 2012 - GALERIJA HIŠA MLADIH AJDOVŠČINA