Zmagovalna pravljica iz literarnega natečaja

1. Mesto ; Rebeka Batič

PRAVLJICA

Ne vem, kaj me je prijelo tisto popoldne, da sem v svoji sobi izza kupa knjig privlekla star album. S prsti sem se nežno sprehodila po temno rdečih usnjenih platnicah. Bile so prašne in nekoliko zdelane. Polna pričakovanja in rahlo vznemirjena sem previdno odprla album. Vame so se zazrle sanjave rjave oči otroka, starega približno leto dni. Opazila sem, da je imel nosek nekoliko privzdignjen, na sredini čela pa so mu ob tem nastale majhne gubice. Ob tem sem se sama pri sebi zasmejala. Še vedno namreč to počnem, ko mi kaj ni po godu. Na svoji postelji sem se namestila v udobnejši položaj in previdno listala po albumu. Jaz zamazana z otroško hrano, jaz prvič na kolesu, jaz prvič na morju… Nato pa mi je roka zastala in pogled se mi je ustavil na le eni sliki. Na njej sem bila sama. Stara sem bila šest let. Sedela sem v svojem otroškem stolčku in se smejala na vsa usta. Iz slike je žarela otroška nedolžnost, brezskrbnost in sreča. Zrla sem v sliko in se spraševala, kdaj je vse to zbežalo mimo mene, da sem postala taka kot sem zdaj. V naslednjem trenutku pa me je odneslo. Zgodilo se je prehitro, da bi lahko dojela kaj se sploh dogaja. Ko sem presenečeno odprla oči, sem obstala. Znašla sem se v svoji sobi. Pa ne zdajšnji, temveč v tisti, ki sem jo imela preden sem zahtevala večjo, lepšo in novejšo, češ, da sem že prevelika za rožnate stene in zavese, posejane z drobnimi rožicami. Začudeno sem se ozrla okrog sebe, prepoznavala stare igrače in otroške risbice, nato pa sem jo zagledala. Stala je v kotu s prekrižanimi rokami. Ona je bila jaz. Le da je bila deset let mlajša različica mene, točno taka, kot je bila na sliki, ki sem jo opazovala, preden sem se znašla tu. Vendar se ni smejala, kot se je na sliki. Na obrazu je imela tisti izraz, ki me spremlja že celo življenje. Privzdignjen nos in gubice, zarezane v sredino čela. Po tem sem vedela, da je jezna. Nebogljeno sem vzkliknila: »Kaj…?!« Šestletna različica mene pa se je posmehljivo zasmejala. Zazdelo se mi je, kot da je ona stara šestnajst let, jaz pa sem šestletnica, ki je naredila nekaj neumnega. »Saj si, naredila si nekaj zelo neumnega!« se je oglasila deklica z visokim, piskajočim glasom. Preden sem uspela karkoli reči, je nadaljevala: »Seveda lahko berem tvoje misli. Jaz sem ti. Ti si jaz. Le da ti mojim mislim nočeš prisluhniti. Zatiraš in zavračaš me, niti potrudiš se ne več, da bi me slišala!« S trepetajočim glasom sem se odzvala: »N-ne, ne! Ne razumem, kaj govoriš?« Deklica je zavila z očmi, kot to sama še danes naredim, ter rekla: »Tako se ti mudi odrasti! Tako hitiš v svet, iz katerega ni več izhoda. Na otroka v sebi pa preprosto pozabljaš, tlačiš ga v ozadje, kot igralca, nepomembnega za gledališko predstavo. Kljub temu da je prav ta igralec imel veliko vlogo pri tem, da si prišla da trenutnega prizora.« Poskusila sem odmisliti, da deklica zveni preveč modro za svoja leta, in se pričela braniti: »Stara sem šestnajst let, to je tisto, kar pričakujejo od mene. Da se zresnim, da postanem odgovorna, da odrastem! Ni več časa za otročarije ali branje pravljic.« Šestletna varianta mene mi je namenila pogled, kot da sem učenka, ki ni dojela preproste snovi po obsežnem predavanju. Rekla je: »Pravljice, da, pravljice. Se še spomniš, ko si jih brala vsak dan? Zdaj pa praviš, da imaš premalo časa. To pa ne more biti tudi izgovor za to, da si pozabila, kaj so te pravljice naučile. Takrat si verjela, da si kot ena izmed tistih princesk, lepa in posebna na svoj način. Verjela si, da je vedno potrebno vztrajati na strani dobrega, ne glede na to, kako težko je, saj dobro vedno premaga zlo. Celo v to si verjela, da bo nekega dne prišel tisti pravi na belem konju. Verjela si v srečen konec. Se še spomniš, ali imaš zaradi odraščanja tudi za to premalo časa?« Ob njenem zadnjem vprašanju mi je postalo nelagodno in bilo me je sram. Ko je videla, da ne bom nič rekla, je nadaljevala: »Poglej pa se zdaj. Pustiš se družbi, da te z lažnimi ideali prepriča, da nisi dovolj čedna in celo, da nisi dovolj dobra. Bojiš se vztrajati pri svojem mnenju, čeprav se zavedaš, da imaš prav. A bojiš se, da te bodo drugi zatrli in poteptali tvoje prepričanje. Pred ljudmi se zapiraš, ker se bojiš, da bodo odšli, ko se boš nanje navezala. Kako naj te princ na belem konju sploh doseže? Vse, v kar si verjela, vse, kar te je osrečevalo, je zdaj le potlačeno v spominih iz otroštva.« Ko je zaključila, so mi po licih že polzele solze. S hrbtno stranjo dlani sem si jih obrisala, se žalostno nasmehnila in vprašala moj mlajši jaz: »Sem ga pa res polomila, ha?« Deklica je prvič usta počasi ukrivila v prijazen nasmeh, stopila bliže proti meni in me opazovala. Nato se je usedla na posteljo in sedla sem poleg nje. Še vedno je molčala in zamišljeno opazovala otroško sobo. Zrla je v le njej vidno točko na rožnati steni in naenkrat spregovorila: »Veš, stara sem šest let. Kadar pomislim, kakšna bi rada bila pri šestnajstih letih, je vedno prisotna ena želja. Želim si, da bi ohranila vero v pravljice. Da bi odraščala in živela v prepričanju, da si lahko življenje sama sebi priredim v lastno pravljico, če le dovolj verjamem in se, seveda, tudi potrudim za to. Nočem pustiti tistemu, čemur pravijo realnost, da mi to odvzame.« Očarano sem strmela v to deklico, ki mi je tako preprosto razkrila skrivnost, kako ohraniti otroško srečo in nasmeh, kot sem ga imela na sliki v albumu. Stegnila sem roke in jo nameravala objeti, ko me je zajela tema in občutek sem imela, kot da padam. Močno sem se oprijela nečesa in odprla oči.

Bila sem spet v svoji sobi in krčevito sem se oklepala pregrinjala na postelji. Ozrla sem se po sobi, čeprav sem vedela, da deklice ni več. Sem sanjala ali se je vse to resnično zgodilo? Toda, saj ni mogoče, kajne? Take reči se dogajajo le v pravljicah. Ko mi je ta misel šinila skozi glavo, sem se sama pri sebi nasmehnila in si mislila: »Kdo pa pravi, da pravljice niso lahko resnične?« Zaslišala sem mamo, ki me je klicala k večerji. Šele takrat sem opazila, da sonce že zahaja. Vstala sem in stopila do pisalne mize. Na kos papirja sem s pisalom nekaj napisala in papir s kosom lepilnega traku pritrdila na steno ob postelji. Nato sem zadovoljna zapustila sobo in se odpravila k večerji. Rdeči žarki zahajajočega sonca pa so skozi okno moje sobe nežno božali napis na moji steni: »Živi tako, da bo tvoj šestletni jaz ponosen nate.