Prispela dela literarnega natečaja "Pesem o...Pesem za..."
14.04.2013 - 31.10.2014
BALON
ČE SE GA Z IGLO
DOTAKNEŠ IN SE
HITRO UMAKNEŠ
TAKO NA GLAS
POČI, DA ŠE
SOSEDOVA
MAČKA V
ZRAK
SKOČI.
BUUUM!
*
*
*
*
*
*
*
*
*
Klara Petrovčič
PESEM O PRIJATELJSTVU
Moja prijateljica si,
to vedi prav vse dni.
Sprejmem takšno te,
kot si svet zamislil je!
Upanje vliješ mi,
ko postaviš meje si.
Nasmeh v soncu ti žari,
veselje pričaraš mi.
Prosim, bodi, kar si,
ker škoda je vseh lepih dni.
Karin
PESEM O RAJU
Za gorovjem dviga se svet prostran.
Kam obrnil bi se, če dni bi bilo vse manj?
Gotovo si zamišljaš kraj,
ki spušča se v raj.
Nikoli ne bi od tam odšel,
kot ptiček bi žvrgolel.
Z krili brž pomahal, v nebo se dvignil
in izginil, kot bi mignil.
Karin
PESEM O POLNI LUNI
Za Luno so resnično čudne stvari.
Včasih sem jaz, včasih si ti,
včasih pa se kar obema zavrti.
Takrat ko Luna nosi te, spiš, sanjaš,
ne veš, kje si.
Karin
PESEM
Pri njej vedno najdeš tolažbe,
s tabo je tudi ko ti ne gre;
pesem vesela,
igrati bo smela,
takrat ko te`b bo lepo.
Edinstvena je
spremlja v življenju tebe in me.
Upanje vliva,
srečo odkriva,
nikdar ne pride v pozabo sveta.
Skupaj poveže narode vse,
sprta in ranjena ljudstva Zemlje.
Pesem poveže,
pesem razveže,
tisto kar človek ne ve.
Ena ta pesem
mnogo pove!
p`rjatle tolaži
jim vrata odpre,
k`dar jim v življenju ne gre.
Meni in tebi je vse,
pesem vesela,
ki res dobro ve,
pozna in razume
življenja steze!
Pri njej vedno najdeš tolažbe,
edinstvena je,
skupaj poveže narode vse.
Ena ta pesem,
meni in tebi res je vse.
Boštjan Dolinšek
LJUBEZEN
Nekaj nosiš v sebi,
to kar drug podal je tebi,
zato ne hrani le za se,
temveč deli drugim vse.
Kaj človeku bo srce,
če je samo
in ne ve,
kaj počne naj in kam gre?
Srce globoko tvoje je,
čutiš, vidiš, saj kar žge!
Zdaj ne čakaj sprosti se,
da ne ugasne in ne umre.
Vse z ljubeznijo se da,
ki ne mine, ne preda;
ona v tvojem srcu je
to je tisto kar te žge.
Čeprav gore premikal bi
in zatisnil ne oči,
tudi tisoč lepih dni,
je zaman če nje v te`b ni!
Boštjan Dolinšek
LETNI ČASI
ZIMA to je prava čarovnija,
s snegom deželo pobeli,
tega otroci smo najbolj veseli.
POMLADNI meseci naravo zbudijo,
drevesa ozelenijo,
rastline zacvete,
in ptički se žene.
POLETI je najlepše,
ker počitnice se začno
in na morje vsi gredo.
JESENI trte obrodijo,
nam kleti napolnijo,
a žal, šola se prične,
zato adijo počitnice.
David Štor
PESEM ZA VAS, MAME!
Mama je ena sama.
Mama je roža, ki za nas cveti,
je ljubeča roka, ki za nas skrbi,
je največje srce, ki ga v življenju imamo mi.
Mama v letu le dva svoja dneva ima.
Prvi je dan žena,
zato dišeče cvetice te
za njih utrgane so bile.
Drugi je materinski dan
in počitek njihov je na ta pomladni dan.
Zato z ljubimi mamami našimi
srečni še dolgo naj bomo vsi.
Zala Drofenik
Ljubezen
Ljubezen neizprosna,
o, zakaj tako si rosna?
Kot strela z neba zadane te,
ta ljubezen neizbežna v srce.
Sanjariš še, kako skupaj bežita.
Kdo ve kam, kdo ve kam?
V travo ležeš z njo
in gledaš v rožnato nebo.
Sanjaš njen dotik, njen poljub,
nje lasje v vetru polni obljub.
Bi ji rekel, jo prijel za roko …
Vzklikov I love you je srce polno!
A ko pride čas odločitve,
pri srcu zgrabi te,
al' bo ja, al' bo ne,
oh, kako mi je gorje!
Ne veš, če hoče te,
če rada te ima,
misliš, da izhoda ni,
če kdo česa ne naredi.
Ljubezen je začaran krog,
kjer dva sta, sreča je.
Kjer več pa bes in jeza,
za večno obdajata te.
Erik Črnigoj
NEKDAJ
Še se spomnim dni,
ko smo srečni bili;
zamišljen v dneve pretekle,
gledam na čase zatekle.
Takrat smo skupaj bili,
srečni kot bi lahko bili;
zdaj vsak na svoj konec sveta,
zgledava, kot da'b še skup' b'la.
Mogoče nekega dne,
ko pretekle bojo solze;
se dobila bova spet,
voljna bova umret'.
Maj Peter Pahor
Nekoč ti povem ...
Kako naj iz sebe spravim tisto,
kar me najbolj tišči v srcu.
Ni lahko povedati le bistvo,
saj mnogo je težav in norcev,
ki hočejo ukrasti mi srce,
mi zamegliti moj razum,
hočejo, da vidijo moje želje,
in nato ...
Ne! Nisem knjiga, čitljivo napisana,
kdor prebrati hoče moje misli,
mu ne bom na dlan predana,
ne bo delal mi slabosti, ne koristi.
Ne prašam za pomoč, če je ne rabim,
ne povem ti, če ti ne zaupam,
kaj kdaj hočem in želim,
izvedel boš ...
... nekoč ...
Neja Mravlja
PRIDI PRAZNIH ROK
Ne kupuj mi žlahtnih vrtnic,
saj imajo trne.
Ne trgaj mi marjetic,
saj so prenežne za najino strast.
Ne podari mi rumenih nageljnov,
nesi jih materi na grob.
Ne preseneti me z orhidejo,
saj je preponosna zame.
Ne hodi k meni s tulipani,
saj ne obrodijo semen ljubezni.
Pridi k meni praznih rok
in skupaj bova posadila drevo,
ki bo mogočno kot najina ljubezen.
Vanj se bojo naselile ptice
in pele najino pesem.
Dalo bo zavetje beraču
in senco popotniku.
Obrodilo bo seme
in podarilo novo življenje.
Neja Mravlja
VRTINEC NOROSTI
Objem ne pove več: »Rad te imam«,
človek ni več ljubezni predan,
roka nikoli več ne seže v dlan …
Včasih se mi zdi, da vse je zaman.
Zvezda na nebu je ugasnila,
pravica v svetu je preminila,
sreča se v temi ne bo več čutila,
cesta v napačno smer bo zavila.
Kam, če nikamor ni prav?
Oblak sovraštva svet je obdal.
Ponos od dobrih ljudi je zbežal
in z belo zastavo v vetru plapolal.
Nocoj mesec nosi barvo upanja,
da nekoč se izpolni Tvoja volja
in postane kraj mogočnih, hrepenečih želja.
Mogoče se razveže vez hrepenenja.
A laž bo ostala na repu zvezde,
svoboda v vetru te še lahko zavede
on korak do sreče te proč odvede …
A solza bo le sled duševne bede…
Neja Mravlja
TRAW'CA
Rastlina, ki raste,
rastlina, ki diha,
rastlina, ki čuti,
rastlina, ki piha.
A to je le trava-
ustvarila jo je mater narava.
Annassibila Požrl
MOST MED NAMI
Modro je morje nad nami,
in trava tam doli, v daljavi.
Po glavi nam skače norost -
igre, ki naredijo most.
A ne igramo se jih zares,
le mislimo nanje ter skačemo čez.
Annassibila Požrl
OD KOD PRILETI NAVDIH?
Prišel je navdih
in z njim pesem na krilih.
Prisilim ga,
da se izlije na papir -
toda s tem ne pokažem slabih manir.
Le prepustim se mu,
da v pesem prišepeta
nekaj drobcenih skrivnosti sveta.
Nato pa naprej odplava,
z namenom,
da ga najde kakšna pesniška glava.
Annassibila Požrl
Pesem o tišini
Tišina je tiha,
najbolj iskrena bolečina.
Vedno niha
in včasih od veselja brez besed diha,
spet drugič od jeze in žalosti piha.
Včasih pa jo je samo strah,
takrat se v njej nabere prah.
Groza in prestrašenost,ki jo lahko umiri
le topel objem, ki vse spremeni.
Je izdajalka, da ji večje ni,
izda vse,tudi tisto, kar bi
zase obdržali vsi.
Starejši jo ljubijo
in jo drug drugemu izkazujejo.
Milina je ta tišina,
naših prednikov najlepša zapuščina.
Maruša Čermelj
Pesem o… pesem za…
Črna… s kančkom svetlobe, ki se vrine v mojo samoto in jo v hipu zapolni z zunanjim svetom, kateri je še pred trenutkom bil nekje daleč stran, izven mojega dosega in zato zame neobstoječ. Kakor plaz se za njim zvrstijo ostali občutki ter me napolnijo z energijo narave. Stalen piš vetra mi lase potisne v obraz ter me omami s svežim vonjem borovcev nedaleč stran, toplina sonca pa nežno boža moj obraz. Spomnim se na poletje, na tople večere, preživete s stopali zakopanimi v neskončnost mokrega peska, vonjem soli v nosnicah ter oddaljenimi pridušenimi zvoki pogovorov, ki se nežno pozibavajo v ritmu glasbe. Čutim jih, na koži jih čutim in globoko v kosteh, te oddaljene harmonije sreče, ki so skupaj s časom neslišno ter neopazno potonili v pozabo in ostali samo še to kar so - spomini. Spomini na svetlobo, spomini na prijetno vročino ki ogreva duše sveta in jih ohranja pri obstoju, spomini na sladkobo, ki jim daje upanje in jih ovija v plašč lažne svetle prihodnosti, spomini na življenje. Melodija, prav posebna in natančno določena se harmonično pretaka po mojem ožilju in slišim jo, slišim tisto pesem poletja kako me greje kot objem. Preplete mi telo z drobnimi rdečimi nitkami ljubezni, ki kljub svoji finesi v sebi skrivajo dovolj moči in teže da me z lahkoto lahko potisnejo na dno oceana in me tam obdržijo za vedno. Skrito. Obdano s črno modrino in nevidno lovkam življenja. A pesem je močnejša, z lahkoto me premaga in vztrajno uničuje črnino znotraj mene. Osvetljuje jo s svojo toplino, da žari, kakor nitka v žarnici žari, kakor žerjavica, in zaradi teme, ki jo obdaja, je njena svetloba še izrazitejša. Melodija se kakor plesalka vrti po črnini v notranjosti duše, drobni biserčki na njeni obleki pa odbijajo svetlobo po stenah, ki jo omejujejo. S preciznostjo umetnika riše svetle spomine na platno teme in z vsakim tonom njena črnina postaja svetlejša in bolj žareča. Ritem iz srca duše črpa ljubezen, ta pa požene njegove veje da rastejo, prodrejo skozi stene in ljubezen širijo tudi zunaj nje. Ustvarijo drobne luknjice skozi katere pronicajo žarki svetlobe ter ustvarijo iluzijo jasnega nočnega neba posutega z milijoni drobnih zvezd. Zvezde na nebu, ki so od daleč navidezno majhne a v resnici velikanske. Širijo se in večajo, prepletajo svoje bilke in kmalu postanejo eno – sonce, sonce ljubezni, duša, ki je postala sonce. Pesem jo je okrepila in sedaj lahko ponovno živi. Ponovno lahko ustvarja nove svetle spomine in nič več ji ni potrebno oklepati se starih. Življenje se pretaka po njej in vdihuje ga iz sveta, ki jo obdaja. Vdihuje življenje vetra, življenje pomladi, življenje življenja in pripravljena je na nov dan. Prihodnost jo čaka in ob spremljavi pesmi se ji ta ne prikazuje več v maski bolečine. Odstranila jo je in sedaj jo lahko vidi takšno, kakršna je v resnici – čudovita, prepojena z novimi možnostmi in neznanimi potmi, ki jo bodo vodile po toku obstoja in jo pripeljale v nove kraje, kjer bo spoznala nove ljudi, ki ji bodo pokazali novo srečo. Oborožena z besedilom ter hkrati obvarovana z melodijo je duša pripravljena na bodoče boje in bitke. Spopade, ki jo bodo izčrpali ter jo ponovno poslali v temne kotičke, a je nikoli ne bodo premagali. Pokončno se jim bo upirala, saj sedaj ve, da sonce posije za najtemnejšo uro noči in ve, da ima za vedno ob sebi pesem, ki ji bo pri boju pomagala. Pesem, ki jo bo ohranila pri življenju.
Urška Pirjevec
PESEM O… PESEM ZA…
Prišel je marec. Pomlad se je že začela, a sneženo vreme ni bilo prav nič spomladansko. Zdelo se je, kot da se mrzla zima noče umakniti cvetoči pomladi.
Kot vsako jutro je bilo treba vstati za nov šolski dan. Pravo mučenje! Ko pa sem stopila iz hiše, mi je na uho prišla prelepa pesem ptičkov. Ti so na vejah žgoleli svojo pesmico in zdelo se je, kot da pozdravljajo pomlad. Šolski dan se naenkrat ni več zdel tako mučen, saj so mi pot do avtobusnega postajališča popestrili ptički. Še sonce je pokukalo izza Nanosa in obetalo sončen dan.
Med poukom je beseda nanesla tudi na težko pričakovano pomlad. Takrat sem se spomnila žgolečih ptičkov. Komaj sem čakala, da grem domov in zopet zaslišim njihovo pesmico. Seveda sem jo že od daleč zaslišala. Med delanjem domače naloge so mi misli neprestano uhajale k ptičjim pesmicam. Le o čem pojejo? Mogoče pojejo pesem o pomladi ali o ptičji ljubezni. Najlepše pesmi pa zagotovo zapojejo svojemu izbrancu ali izbranki. Ko sem tako razmišljala, sem ugotovila, da je ptičje petje najlepša skrivnost narave.
Zvečer, ko sem se odpravljala spat, sem še vedno imela v ušesih ptičjo pesmico, čeprav so ptički že utihnili in je bilo zunaj vse mirno. Tako sem ponoči sanjala pisane sanje. Bile so polne cvetočih in omamno dišečih rožic, ptičkov in njihovih prelepih pesmic.
Od tedaj se šolska jutra ne zdijo več tako mučna, saj vem, da me bodo na poti pozdravljali ptički s svojimi pesmicami. Upam, da bodo še komu polepšali spomladanske dni.
Elizabeta Petrovčič
Pesem z odmevom
Zvečer v postelji ležim bežim
In se v sanje potopim topim
Nakar se ponesreči udarim rim
In se iz sanj zbudim budim
Še enkrat sanje preletim letim
In se ob tem nasmejim smejim
Hitro v kuhinjo hitim tim
Saj vedno rad v noč bedim dim
Takoj vzamem papir in pisalo salo
Saj bo nekaj iz tega nastalo: stalo
Pravi prijatelj je kot zvezda gnezda
Ki nikoli ne ugasne gasne
V tvojem srcu živi gori
In spomine s tabo deli veli
li
li
Jan Rustja
PESEM O RAJU
Voda me je spekla,
tačas ko je tekla,
posodo sem pomil,
dva krožnika razbil,
pršla mama je rekla,
da bo sama,
sm reku da je že konc,
sm vidu še en lonc.
Se mi ni več dalu,
rajš bi se po kavču valu,
mal pive bi popil,
da bi se mi zmešalu.
Šou bi kar spat,
pa zgebu sem copat,
mama mi ga je dobila,
pogledu sem skoz oknu
in vidu sm debila.
Hodu je po cesti,
mama me je klicala jesti,
a jaz nism hotu,
da ga ne bi zmotu.
Zdej te pesmi je fraj,
počakte na maj,
da spet pridm v ta raj.
Nejc Bergant
PESEM ZA TVOJE SRCE
Pesem o pomladi,
pesem za tvoje srce,
o rožah cvetočih
in ptičkih pojočih,
moj fantič zate.
Pesem o nežnosti,
pesem za tvoje srce,
kot roža,
ki boža,
moj fantič zate.
Pesem o ljubezni,
pesem za tvoje srce,
ki jo ptički žgolijo
in se veselijo,
moj fantič zate.
Pesem o sreči,
pesem za tvoje srce,
nežni,
mimobežni,
moj fantič zate.
Elizabeta Petrovčič
PESEM ZANJO
| Poljub na dlani hrepeni, ko ujet v tišino je spoznanja, da pesem njemu več ne doni, kot donela ob glasu njenega je branja. Edinstven spomin na glas je njen, ki v soju zvezd objemal dušo je njegovo, edinstven je, kot reka Ren, ki riše pot vselej na novo. Sam zdaj blodi, ne ve kod ne kam, izgubljen je v tej zablodi in upa da za vselej bo tam. Ena sama noč, še na druge učinkuje da našel bi moč, ko z mislimi v preteklost potuje. Morje valov uničuje mu spomine, ko pesniti pesem zanjo še dolgo ga ne mine. Z dlanjo briše solze težke, ko ve, da ostaja čisto sam, sam brez Nežke. | Zdaj stopa po stopinjah njenih, ko užival v vseh je dnevih, da ujel bi biser sreče, ki žalost od obupa stran ga meče. Ampak sam ostal je tam ujet in čisto sam še vedno išče kod in kam toda ve, da za vselej bo sam Nič več sonce njemu zdaj ne sveti gre z obupom po poti sveti stran od spominov ujetih, ki nabral jih v vseh teh je letih Jok ga spremlja ob obzorju med sapo in v morju kjer še ribe zanj zdaj upajo ko med valovi se srečne sukajo. Odidi stran saj preveč si mu v bran. Odidi stran saj joka mu že dlan. |
Petra Kodrič
ZBOGOM DOM
Po domači hiši hrepeni mi srce
A moje gnezdo daleč od tu proč mi stoji
In misli odhajajo mi tja kjer dom nahaja se
In jočem in obžalujem nekdaj vse domače dni.
Zbogom dobra prijateljska toplina
Nasvidenje vsi, ki doma ste ostali
Odhajam drugam kjer ne živi milina
A kjer človek dokončno na noge se postavi.
Nekdaj snežno bele zidove
Ki branili so me v mladosti
Sedaj nadomeščajo sive stene,
Ki oddajajo le hlad in nič gorkosti.
Namesto zelenega vrta polnega pisanih rož
Gledam sedaj cement in beton
Ki ni naraven temveč postavlja ga mož.
Srce trpi in glasilke pojejo mi žalni ton.
A ko sonca svetloba pojenja
In dan mirno pade v črno noč
Tako odhajajo mi dnevi tujega življenja
In kmalu nastopi odhod od tu proč.
Odhajam. Odhajam tja kjer duša se spočije
Odhajam in tudi odhajal zmeraj bom
Tja kjer srce se z koreninami družine v eno zlije
Tja kjer edino le tam stoji mi mali moj dom.
Nejc Furlan
VERUJ VASE
Zaupaj vase ker ni ovir
Trdno v svoj trud veruj
Le tako našel v srcu boš mir
In strah pred oviro postal ti bo tuj.
Če čiste imaš z delom račune
Potem ni bojazni, da ne bi uspel
Če pa lenoba ti krajšala je ure
Pripravi se, da na preizkušnjo še enkrat boš šel.
A neumen nisi, v to bodi prepričan
Pa naj bo še tako težko
S trudom v svojo samozavest boš usidran
In na vrh uspeha se boš zavihtel, da bilo ti bo lepo.
Veruj človek, dokler lahko
Ne zametuj kar znaš in premoreš
Uničiš lahko vsako prepreko
Le zaupaj sebi, da ti to zmoreš!
Nejc Furlan
LJUBI ŽIVLJENJE
Zapoj si pesem takrat ko te radost navdaja
Le nasmeh pripelje čez vse ovire te do raja
Vriskaj naravi, ki se ti kaže,
In ki ti roko in tolažbo tudi v žalosti podaja.
Ne meni se za obraze drugih, ki namenjeni so tebi
Pojdi mimo njih, le tako ostaneš zvest samo sebi
Smej se, tvojega nasmeha deležen naj bo vsak,
Prijatelj, sorodnik, in tudi sovražnik ter siromak.
Živi tisto kar ti življenje daje
Nosi križe, ki povzročajo ti globoke rane
Prenesi bolečine katerih je ne malo
A ne skrbi, Nekdo ti dal v prihodnjem življenju bo vse ostalo.
Glej jutranjo roso, ki se ti blešči
Glej travniško cvetlico, ki se ti svetli
Glej sonce, ki doživlja temo in dan
A vendar tudi v noči ne zaspi nikdar.
Sledi vedno svoji poti
A tvoj govor naj krasi resnica
Bojuj se, da na svetu bo pravica
V vsem tem pa naj ljubezen ti bo vodnica!
Nejc Furlan
Gospodarica
Nekega lepega dne,
a prav katerega se ne ve,
se pravda je bila.
To pravda navadna ni bila.
Kajti muca Maca,
in psica Taca
prepirali sata se
katera večjo pravico ima,
da bo v hiši gospodarica.
Hov, hov!
mjav, mjav!
Čez celo dvorišče se razlega
kako se muca s psico krega.
Ptice na vejah sedijo,
kokoši pa se jima smejijo
kako butasti da sta.
Kajti to ve vsaka kokoš
in ptica,
da gospodarica
je gospa k v hiši je doma.
Vrata nenadoma se odpro,
ptice zagledajo gospodarico
ki med vrati stoji,
ki rokah kuhavnico drži.
Gospa vrže ju ven obe,
kajti tega ropota dovolj ji je.
Ptice smeje odletijo
kokoši pa odstopicajo,
nazaj v kurnik svoj.
Muca in psica,
osramočeno skleneta mir.
To dobra lekcija zanju je bila,
kajti nobena od niju ne bo je pozabila.
Marisa Kukanja
Pesem z odmevom
Rdeči tulipan na vrtu cveti, TI
svetla zarja na nebu se iskri, KRI
moje srce po tebi hrepeni NI
in želi si tvoje pomoči. OČI
Ne morem te večno ljubiti, UBITI
čakati na tebe vse dni, NI
prejokati vse noči, OČI
ker nočem se k tebi vrniti. NITI
Ljubezen je, kakor bi strup zaužila, ŽILA
solza oko bi zarosila, SILA
moje sanje potopila, PILA
Srce moje bi zlomila, MILA
v srcu rana je boleča, LEČA
moja usta pa hrepeneča. PENEČA
Nejc Pahor
Skejtanje je
zahteven šport
– in pika! To vedo
vsi, ki so skejtanje
že preizkusili.
Lahko je tudi zabavno –
saj to je vendar ta glavno!
Ko s prijatelji se skejtam,
sem zelo vesel in
nikoli s skejtom
ne bom trpel.
Ta šport se mi zdi
najboljši na svetu,
zato bi ga priporočal
vsem, ki živijo
na našem
planetu.
Jaša Krkoč
TEBI
Sanjam o tebi, ki te več ni.
Sanjam, da gledaš me v oči.
Da se skupaj smejeva,
trenutke srečne spletava.
Šal le sanje so ostale,
da to bolečino bi pregnale.
Naj spomini bodo večni,
kako bili smo včasih srečni!
Vem, da si ob meni,
vidim te v temi,
ti mi daješ nor občutek,
da živeti moram za ta trenutek.
Lana Černigoj
