"Pesem o...Pesem za..."
14.04.2014 - 30.04.2016
Pesem o… pesem za…
Črna… s kančkom svetlobe, ki se vrine v mojo samoto in jo v hipu zapolni z zunanjim svetom, kateri je še pred trenutkom bil nekje daleč stran, izven mojega dosega in zato zame neobstoječ. Kakor plaz se za njim zvrstijo ostali občutki ter me napolnijo z energijo narave. Stalen piš vetra mi lase potisne v obraz ter me omami s svežim vonjem borovcev nedaleč stran, toplina sonca pa nežno boža moj obraz. Spomnim se na poletje, na tople večere, preživete s stopali zakopanimi v neskončnost mokrega peska, vonjem soli v nosnicah ter oddaljenimi pridušenimi zvoki pogovorov, ki se nežno pozibavajo v ritmu glasbe. Čutim jih, na koži jih čutim in globoko v kosteh, te oddaljene harmonije sreče, ki so skupaj s časom neslišno ter neopazno potonili v pozabo in ostali samo še to kar so - spomini. Spomini na svetlobo, spomini na prijetno vročino ki ogreva duše sveta in jih ohranja pri obstoju, spomini na sladkobo, ki jim daje upanje in jih ovija v plašč lažne svetle prihodnosti, spomini na življenje. Melodija, prav posebna in natančno določena se harmonično pretaka po mojem ožilju in slišim jo, slišim tisto pesem poletja kako me greje kot objem. Preplete mi telo z drobnimi rdečimi nitkami ljubezni, ki kljub svoji finesi v sebi skrivajo dovolj moči in teže da me z lahkoto lahko potisnejo na dno oceana in me tam obdržijo za vedno. Skrito. Obdano s črno modrino in nevidno lovkam življenja. A pesem je močnejša, z lahkoto me premaga in vztrajno uničuje črnino znotraj mene. Osvetljuje jo s svojo toplino, da žari, kakor nitka v žarnici žari, kakor žerjavica, in zaradi teme, ki jo obdaja, je njena svetloba še izrazitejša. Melodija se kakor plesalka vrti po črnini v notranjosti duše, drobni biserčki na njeni obleki pa odbijajo svetlobo po stenah, ki jo omejujejo. S preciznostjo umetnika riše svetle spomine na platno teme in z vsakim tonom njena črnina postaja svetlejša in bolj žareča. Ritem iz srca duše črpa ljubezen, ta pa požene njegove veje da rastejo, prodrejo skozi stene in ljubezen širijo tudi zunaj nje. Ustvarijo drobne luknjice skozi katere pronicajo žarki svetlobe ter ustvarijo iluzijo jasnega nočnega neba posutega z milijoni drobnih zvezd. Zvezde na nebu, ki so od daleč navidezno majhne a v resnici velikanske. Širijo se in večajo, prepletajo svoje bilke in kmalu postanejo eno – sonce, sonce ljubezni, duša, ki je postala sonce. Pesem jo je okrepila in sedaj lahko ponovno živi. Ponovno lahko ustvarja nove svetle spomine in nič več ji ni potrebno oklepati se starih. Življenje se pretaka po njej in vdihuje ga iz sveta, ki jo obdaja. Vdihuje življenje vetra, življenje pomladi, življenje življenja in pripravljena je na nov dan. Prihodnost jo čaka in ob spremljavi pesmi se ji ta ne prikazuje več v maski bolečine. Odstranila jo je in sedaj jo lahko vidi takšno, kakršna je v resnici – čudovita, prepojena z novimi možnostmi in neznanimi potmi, ki jo bodo vodile po toku obstoja in jo pripeljale v nove kraje, kjer bo spoznala nove ljudi, ki ji bodo pokazali novo srečo. Oborožena z besedilom ter hkrati obvarovana z melodijo je duša pripravljena na bodoče boje in bitke. Spopade, ki jo bodo izčrpali ter jo ponovno poslali v temne kotičke, a je nikoli ne bodo premagali. Pokončno se jim bo upirala, saj sedaj ve, da sonce posije za najtemnejšo uro noči in ve, da ima za vedno ob sebi pesem, ki ji bo pri boju pomagala. Pesem, ki jo bo ohranila pri življenju.
Urška Pirjevec
