Galerija Hiša mladih: Urban Cerjak
23.09.2013 - 11.10.2013 / 19:00
Urban Cerjak: Push, push, pop!
Bi rolkanje obstajalo brez fotografije?
Vedno me je zanimala soodvisnost urbanih športov in objektiva. Opazujoč neštete ponovitve trikov, od katerih bo le delček popolnega ostal času, se vedno sprašujem, zakaj fantje to sploh počnejo? Pa kdo je tam zaradi koga? Kakšen je odnos med tistim za in onim pred lečo? Kdo in na kak način koga motivira? Kdo koga nagovarja? Kdo koga navdihuje? In nenazadnje: zakaj še vedno fotografija, če je na voljo video?
Malo je urbanih subkultur, ki so tako močno vezane na fotografijo, kot je rolkanje; lahko bi navrgli, da bi rolkanje brez fotografije ostalo zgolj šport, čigar artefakti bi mulcem na ulici pomenili toliko kot jim rokometni športni copati. Je že kdo slišal za rokometne bende, hlače ali kapo? Pravzaprav je fotografija tako integralen del skate kulture, da lahko rečemo, da se šele skozi objektiv rolkanje presnovi iz urbanega športa v subkulturo, iz neskončnih serij "fizkulturnih" poskusov v polje estetike. V sceno. Šele s fotografijo se lahko zgodi popolnost.
Domišljam si, da je sam akt trika na rolki tako trenuten, zahteven, dinamičen in ponovitvam navzlic unikaten, da ga sam akter ne more doživeti v svoji popolnosti. Prehitro mine, preveč "zabije". Za popolno doživetje vrhunca, ki je le košček, ukraden iz sekvence, nujno potrebuje v času ustavljen dokaz. "Trenutek, v katerem se zgodi magija," pravi Cerjak. Za tak dokaz pa sta potrebna dva: fotograf in akrobat, ki delujeta v zanimivem sožitju, saj pri tem ne gre le za motiv in tistega, ki ga dokumentira, temveč za nekaj več.
Tega se zavedata oba, zato bi popolno fotografijo lahko opredelili kot čustven trenutek, v katerem je vzajemna zavist največja: on, ki skozi objektiv vidi, bi v tem trenutku rad letel; on, ki leti, bi se v tem istem trenutku rad videl. Upa, da se bo, in bo se. Vzajemna motivacija, skupaj se bosta lahko doživela. Rolkanje torej lahko živi brez fotografije, ne more pa se brez nje doživeti. Video sicer zabeleži več, a sam po sebi nima sposobnosti določitve tistega trenutka, "v katerem se zgodi magija". Kolikost proti kakovosti?
Če na ulici opazuješ rolkarje pri početju in se dolgočasiš, potem ne gledaš prav, predvsem pa gledaš preveč, predolgo in preširoko. Šele skozi skrbno izbiro lokacije, kadra in trenutka se začne akcija videti dobro tudi za v skrivnosti scene neposvečeni del zemljanov. Mitični poleti nad urbano arhitekturo so zlitje fotografove ideje popolnega kadra in akrobatove vizije popolnega trika. Na "spotih" ki niso fotogenični in te popolnosti ne omogočajo, se ne fotka. Še eno nepisano pravilo, ki akcijo, ki je v svojem bistvu športna, postavlja v druge kontekste. Isti trik bo v bazenu na Koleziji zaživel drugačno zgodbo kot na stopnišču predmestja Casablance. Četudi je za trik primerna urbana infrastruktura globalna, je v Cerjakovih pravzaprav arhitekturnih kompozicijah vedno močan pridih lokalnega.
Rolkarska fotografija prav zaradi iskanja popolne lokacije vedno razlog za dvig sidra. Potrebuje pa dobro ekipo. Šele z odličnostjo in tehnično brezhibnostjo na obeh straneh fotografskega aparata so vzpostavljeni optimalni pogoji za rudarjenje najlepših trenutkov življenja. Dejan Gostimirovič, Tomaž Šantelj, Tadej Skrbiš, Almir Jusovič in Igor Kragelj nastopajo pred, Urban Cerjak pa za objektivom. Sekstet, ki ste mu danes priča, je popolna tolpa, ki obeta dobro zgodbo.
Dobra zgodba pa je lahko samo dober "roadtrip": poiščeš ustrezen "spot", odfuraš trik, dokumentiraš in greš dalje. Casablanca, Barcelona, Split, Beograd, Romunija, Domžale... Šest let, nekaj razbitih zob, par izvinov, pest oteklin, ščepec kvalitetnega hematoma, vreča smeha in nekaj deset tisoč udarcev zaklopa dalje smo tu. Toliko vsega za nekaj popolnih trenutkov. Malo ali veliko?
Miha Šalehar
* Mladega umetnika je predstavila Hana Karim
* Razstava bo na ogled do 10. oktobra 2013
