Galerija Hiša mladih: Nejc Franetič - Deso

07.04.2014 - 15.04.2014 / 19:00

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

NEJC FRANETIČ - DESO

Nejc je primitiven, brutalen, grob, ošaben, nemaren, neprecizen, drzen in nonšalanten risar in slikar. Motive svojih stvor-itev črpa v obskurnih fantazijah, zgrešenih predstavah, prijateljstvu, sadju, fanatizmu, lakoti, nuji po izražanju in želji po igranju. Nejc se zelo rad igra z motorko. Njegov nono ima gozd.
Nejc Franetič je mlad in tako radikalno netalentiran risar, da se njegovih del ne bi sramoval niti svetovno znan Art Brut muzej v Lausanni. Sramoval se ga ni tudi organizator kmečkih iger v Dolenji vasi. Tako dober je tale. V svojih rosnih ustvarjalnih letih je bil idejni vodja treh galerij nedaleč od Senožeč: Kutičk, Galerija pod mostom in Galerija Rampa so bili bili njegovi zgodnji projekti, ki so mu prinesli domačo in evropsko likovno slavo. Kasneje je veliko sodeloval z mojstri tattoo umetnosti pri nas, ki so njegovo risbo videli kot odličen izrazni potencial in tovrstno umetnost pripeljali do novih dimenzij.
Nejc se je risanja učil preko prerisovanja. Čebelica Maja, Beavis in Butthead, Popaj, Pipi in Melkijad so risanke, ki jih po njegovih risarskih interpretacijah ne boste želeli več gledati. Želite portet vaše izvoljenke? Ta portret bo začetek vajinega razhoda. Za mladega Franetiča je znano da s svinčnikom ubija portetiranca/ko, je nekakšen risarski prerok in antilepotni kirurg, njegova risba je ogledalo v katerega se ne želite pogledati. Če pa bi moral delo Nejca opisati z dvema besedama bi rekel takole: banane in jagode.
Dober tek.

Mr. Retardo

Več na;

http://kutickplac.blogspot.com/ / http://rowskateboards.com/?page_id=100  /   http://rowskateboards.com/?page_id=132

 

Umetniška kritika razstave:

Preden sva se srečala v živo, sem Nejčeva dela prvič videla razstavljena v BiKoFe-ju; šla sem mimo njih, sprva nezainteresirano, zatem pa me je pritegnil obseg zbirke razstavljenih del - malih in velikih platen, deščic, skejtov, papirjev;  vse skupaj je naenkrat postalo kot vesolje eklektično razporejenih slik in jaz stojim tam sredi v tisti poltemi in opazujem.

Podrobnejša seznanitev z deli je bila očarljiva in razstava je delovala neposredno in samozadostno, kot da pravzaprav ne potrebuje nikakršnih podnapisov, da bi bila razumljena. To se mi je potrdilo tudi potem, ko sem Nejca spoznala v živo; govora o vsebinski plati njegovega ustvarjanja skoraj ni bilo. Kasneje sem dognala, da je dojemanje lahko odvisno od prizme, skozi katero gleda človek na njegova dela – če je ta mlad in po možnosti pripadnik generacije Y, absurd in bizarnost nista tujki in razstava ne potrebuje dodatne razlage.

Zato se tudi v podrobno seciranje avtorjeve motivike nisem pretirano spuščala, saj dopušča dovolj manevrskega prostora za osebne interpretacije. Morda je smiselno izpostaviti skupni imenovalec, da razstava TOP ŠIT deluje zelo eksplozivno in udarno in kot da se srečuje na eni strani z avtorjevo neučakanostjo, kaj se bo pokazalo na koncu, na drugi strani pa z neko ironično preudarnostjo, s katero se nizajo kopice detajlov, v katerih se oko brez težav izgubi.

Ta razstava je nekoliko drugačna od vseh, ki jih je do sedaj gostila galerija Hiše Mladih. Zakaj? Ker je že ob bežnem pogledu na razstavni prostor takoj jasno, da smo zaprli »gverilo v galerijo«, nekonvencionalno in netipično... Vseskozi se mi poraja občutek, da so dela znotraj konteksta tega tako strašljivo kultiviranega galerijskega prostora proti svoji volji in si v resnici želijo ven, med ljudi. Že po svoji izrazito posmehljivi in groteskni naravi, ki pa nosi tudi kritiko sodobnega časa, razstava nekoliko bolj pripada ulici kot galeriji. A vendar jih gledamo v galeriji, kar ne pomeni, da si želimo tovrstne ulične posege pahniti med štiri stene, temveč s tem odpiramo popolnoma drugačen prostor, ki na eni strani delom ponuja nov kontekst, na drugi pa gledalcem uri oko, da bomo tovrstno umetnost na ulici hitreje prepoznali.

Pogosto se street art še vedno obravnava kot nekultivirano barbarstvo ali celo nelegalno kriminalno dejanje, vendar tudi te ulične akcije počasi postajajo umetnostna realnost in neizogibno je, da ulična umetnost vse pogosteje prehaja v kontekst sodobne umetnosti in v notranjost umetnostnih institucij, ki jih popularizira, umetniki pa, četudi anonimno, postajajo najbolj iskani zvezdniki zadnjega časa.

Nejčevo ustvarjanje vseskozi hodi ob boku s stripom, grafiti, tattoo-artom in street-artom, torej s t.i. alternativnimi, včasih označenimi tudi kot podtalnimi zvrstmi likovnega izražanja, ki pa vse bolj utemeljeno vstopajo iz ilegale v polje sodobne umetnosti, v katerem pa zavzemajo poseben položaj, govorijo svoj individualni jezik, imajo svoja pravila in pogosto vzniknejo znotraj subkulture – pri Nejcu so bili to skejterji.

Avtorjeva likovna govorica odpira večna vprašanja: kdo smo, zakaj smo, zakaj je nekaj lepo, zakaj nekaj grdo in predvsem skozi neposrednost podob uspešno kljubuje trdim časom, ki nam (kao) pretijo. Nejc in njegove slike, sličice, cedejčki in izrezki ponujajo pomirjujočo misel, da v življenju ni vse tako resnobno in da je včasih samo potrebno narediti prostor za top šit stvari.

Hana Karim

 

PETEK, 14. MAREC 2014 / 19h / GALERIJA HIŠA MLADIH AJDOVŠČINA