Galerija Hiša mladih: Ciril Velkovrh

VELKOVRH CIRIL - življenjepis

Ob rojstvu 24. julija 1935 je stanoval na Vrhovcih, ko ta vas še ni bila del Ljubljane. Osnovno in 8-letno srednjo šolo je obiskoval na Viču. Očeta Franceta (Štefetovega iz Babne Gore pri Polhovem Gradcu) je izgubil med 2. svetovno vojno, mamo Ivanko (rojeno Ambrožič, Trnovčevo v Gaberju) pa nekaj mesecev pred končanim šolanjem. Iz matematike je diplomiral leta 1959 na Univerzi v Ljubljani pri akademiku prof. dr. Josipu Plemlju in akademiku prof. dr. Ivanu Vidavu. Po diplomi je tri leta poučeval ta predmet na Ekonomski srednji šoli v Trbovljah, nato pa je skoraj 25 let vodil Matematično knjižnico na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Ker so mu bili profesorji pripravljeni pomagati ne le strokovno, pač pa tudi fizično, z veseljem pove, da je po besedah akademika prof. dr. Sibe Mardešića iz Zagreba to najboljša tovrstna visokošolska knjižnica od Dunaja do Carigrada vključno z obema mejnima točkama. V letu 1964 mu je žena Ela rodila hčer Mojco, njej pa se je leta 1997 rodil vnuk Jan. V Trnovo se je priselil leta 1981, kjer živi še danes. Pri Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije je bil 4 leta tajnik društva, kasneje pa tajnik in vse do upokojitve urednik njene Komisije za tisk. Poleg mnogih drugih dolžnosti je tudi uredil spominsko sobo prvemu rektorju ljubljanske univerze akademiku prof. dr. Josipu Plemlju v njegovi hiši na Bledu in pripravil za natis skoraj 1000 strokovnih publikacij.

Za uspešno društveno delo je leta 1974 prejel visoko državno odlikovanje Red dela z zlatim vencem, leta 1989 pa Red republike s bronastim vencem. Član Planinskega društva Ljubljana Matica je že od leta 1951, ko je bil prvič na Triglavu. Ob 50. obletnici neprekinjenega članstva in planinarjenja je prejel Častni zlati znak tega društva. Odbojke, atletike, košarke in tenisa ni treniral zaradi tekmovanja, temveč zaradi dobre družbe. Bil je soorganizator različnih študentskih športnih tekmovanj in dveh slovenskih košarkarskih zimskih tekmovanj. Edini velik uspeh na področju športa pa je dosegel leta 1970 na svetovnem prvenstvu v košarki v Ljubljani, kjer je njegova ekipa statistikov opravila delo, tedaj še ročno, brez ene same napake. Po upokojitvi leta 1992 je v dnevnih časopisih in revijah predstavil več sto publikacij s planinskega področja ter sestavljal letne sezname slovenske planinske bibliografije. Ko je leta 1994 pri Planinski zvezi Slovenije uredil že šesti in obenem zadnji planinski vodnik in to vodnik po Slovenski planinski poti, je bil zares popolnoma prost. S fotoaparatom je odšel v hribe ter sprva ob Slovenski planinski poti poiskal in fotografiral ne le lepe poglede na naš gorski svet in slovensko gorsko cvetje, pač pa na predlog svojih prijateljev tudi prav vsa (350) verska znamenja (cerkve, kapele, kapelice, razpela, križe, freske itd.) kot vredni del naše kulturne dediščine, ki predstavljajo tudi zanesljive kažipote za pohodnike in planince. Kasneje pa je tako delo opravil še ob Aljaževi poti. Vsa znamenja je fotografiral tudi v nekaterih občinah in župnijah (Slomškova romarska pot – 40 cerkva, Brda – 50 cerkva, Gorje pri Bledu – 70 znamenj, Vodice nad Ljubljano – 70 znamenj, Ljubljana – 70 cerkva, vseh 25 Martinovih cerkva na Štajerskem (v Sloveniji jih je skupaj 87) za stalno razstavo v cerkvi sv. Martina na Slomškovi Ponikvi ter vseh 15 cerkva in kapel, ki so v Sloveniji posvečene sv. Cirilu in Metodu itd. Podobno delo je opravil tudi v mnogih drugih krajih v Sloveniji.

Diapozitive in fotografije je do konca leta 2014 pokazal že več kot 600 krat v različnih krajih in pri različnih ustanovah v domovini in tudi tujini: Zagreb, Split (kjer je razstavo odprl himalajec Stipe Božič), Trst, Tinje (A), Cleveland (ZDA), Vancouver (Kanada), Bariloche in Buenos Aires (Argentina) in pri 11 slovenskih društvih v Avstraliji. Slavnostne govore nekaterih govornikov ob odprtju razstav je izdala Družina leta 2007 v foto monografiji z naslovom »Glej, kako lep je ta naš svet«. V samozaložbi pa je izdal že 10 stenskih koledarjev, več kot 600 različnih razglednic v dveh serijah (Slovenska planinska pot - Transverzala ter Naravna in kulturna dediščina s poti po Sloveniji) in dve fotografski monografiji, in to leta 2008 »Gore in spomini ostajajo« in leta 2013 »Od štajerskih goric do strme tržaške obale«. Njegove fotografije cerkva in znamenj pa so izšle tudi v treh brošurah: »Po poti sakralne dediščine občine Tržič«, »Cerkve v Brdih« »Znamenja vernosti v Župniji Gorje« ter »Cerkve in kapele v Sloveniji, ki so posvečene svetima bratoma Cirilu in Metodu«. Zaradi tako velike promocije slovenskega planinstva in še posebej Slovenske planinske poti, ki je v letu 2013 obhajala 60. obletnico obstoja, je to leto prejel Zlati častni znak Planinske zveze Slovenije.