Z zaključkom šolskega leta se zaključuje tudi naše preventivno delo na lokalnih šolah

Mladinski kulturni center Hiša mladih Ajdovščina je v letošnjem šolskem letu izvajal preventivno delo po lokalnih šolah z dvema javnima socialno-varstvenima preventivnima programoma – Mladinske delavnice ter Zorenje skozi To sem jaz. Cilj preventivnega dela je bilo spodbujanje zdravega psihosocialnega razvoja mladih ter preprečevanje razvoja tveganih oblik vedenj, kot so zasvojenost, medvrstniško nasilje, neodgovorno spolno vedenje ipd.

Oba preventivna programa smo izvajali na lokalnih osnovnih in srednjih šolah. Nekaj preventivnih delavnic je bilo zgolj občasnih, medtem ko je na vipavski šoli potekal kontinuiran, celoletni program izvajanja mladinskih delavnic za osmošolce. V celotnem šolskem letu smo izvedli preko 50 preventivnih delavnic, v skupnem seštevku pa smo delali s preko 300 mladimi v starosti 12-19 let.

Tematike, ki smo jih s preventivnim programom naslavljali, in za katere je v lokalnem okolju še največ povpraševanja (s strani šolskih svetovalnih služb, razrednikov, ravnateljev), so bile: medosebni odnosi in reševanje konfliktov, nenasilna komunikacija, različne vrste zasvojenosti in pasti odraščanja, prekomerna raba zaslonov, medvrstniško nasilje. Na eni izmed šol smo izvajali tudi serijo delavnic o učenju učenja, odgovornosti do učenja, učnih tehnikah ter motivaciji za učenje.

Ob tej priložnosti se zahvaljujemo vsem šolam, ki so nam v šolskem letu 2024/25 zaupale svoje učence in dijake. Bilo nam je v veliko veselje. 

Delavnice so odličen način, kako mladostnikom na igriv in zanimiv način približati pomembne tematike, ter jih spodbuditi, da sami poiščejo nova spoznanja. So primer neformalnega izobraževanja in se kot take razlikujejo od klasičnega pouka. Tu so mladi aktivni iskalci novega znanja – skozi interaktivno delo, timsko ali tandemsko delo, dialoge, debate in diskusije, socialne igre ter igre vlog se pri mladih skristalizirajo novi uvidi, rušijo stereotipna ali drugače omejujoča mišljenja, odpirajo nova razumevanja in krepi strpnost do drugih. Poleg tega se od klasičnega pouka razlikujejo tudi v tem, da potekajo v krogu in manjših skupinah, z velikim poudarkom na vzpostavitvi varnega prostora, kar mladostnikom daje priložnost za iskren in odprt pogovor na določeno tematiko.

Mladi, tisti, ki so začutili pomembnost tovrstnih delavnic, so lahko z aktivnim sodelovanjem veliko pridobili. Po izvedenih evalvacijah so mladostniki najbolje ocenili naslednje postavke: delo po skupinah, sodelovanje s sovrstniki, razmišljanje o tematiki z več različnih kotov, sproščenost in zabavnost, prijaznost izvajalcev. Mladostniki, ki so se redno udeleževali mladinskih delavnic, so poročali še o tem, da so se naučili bolj konstruktivno reševati konfliktne in življenjske situacije, se bolje ceniti, spodbujati in bolje razumeti druge, verjeti vase, lažje komunicirati svoje vrednote, potrebe in meje. 

Nekaj ugotovitev z delavnic je zaskrbljujočih, vsekakor pa tu ne smemo posploševati na celotno populacijo današnjih mladostnikov. Ugotavljamo, da je nekaterim mladostnikom namreč tak način dela kar tuj, ne znajdejo se najbolje pri izražanju in argumentiranju svojega razmišljanja. Mogoče svojih mnenj, stališč in idej ne želijo izpostaviti, saj se bojijo posmeha sovrstnikov. Obsojanja odraslih. Mogoče pa zadaj tiči kak drug razlog. Vsekakor je zaskrbljujoče, da mladi ob vprašanju »Kaj pa ti misliš?« zmrznejo in obmolknejo. Ali so mladi izgubili ta zagon, da zagovarjajo svoj prav, spregovorijo o perečih temah, na glas povedo, kar si mislijo? Ali so mladi res postali tako apatični do dogajanja okrog sebe, da preprosto ne vidijo smisla v aktivnem sodelovanju? Ali mlade sploh kdaj kdo vpraša po njihovem mnenju?